Zgodba o modrem metulju je pretresljiva pripoved in hkrati močan simbol resnice, ki vedno pride na površje.
O njej je pisal tudi priznani kolumnist Dragan Bursać, ki je na svojem Facebook profilu delil zapis, v katerem prepleta naravo, vojno in bolečo zgodovino Bosne in Hercegovine:
Ali poznate strašno zgodbo o modrem metulju?
Modri metulj. Eno najlepših bitij v naravi. Ta modri metulj pristaja na cvet divjega pelina in ga oprašuje. Divji pelin pa lahko včasih zraste do višine človeka. In skriva eno najtemnejših skrivnosti tega sveta.
Divji pelin raste najvišje, najmočnejše in najgosteje na tleh, bogatih z minerali – na območjih, ki jih strokovno imenujemo geofizikalne anomalije tal. Prav zaradi teh značilnosti je divji pelin izjemno dobro uspeval v vzhodni Bosni v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Minerale, ki so prihajali iz plitve zemeljske notranjosti, so dajali ostanki človeških teles. Razpadajoča telesa so bogatila zemljo in omogočila, da je divji pelin rasel v izjemnem obsegu – tako po številu kot po kakovosti. To je pritegnilo cele kolonije modrih metuljev na ta območja – na tla, ki jih danes poznamo kot množična grobišča.
Pripoveduje se, da so na začetku vojne v Bosni in Hercegovini, leta 1992, v mojo deželo prileteli tudi modri metulji. Množična grobišča so obletavali roji modrih metuljev z belo obrobljenimi krili.
Smrt je dajala življenje, krhko kot metuljeva krila, divji pelin pa je resnici dodal grenak okus. Resnično, kot da bi se zemlja zaklela, da bodo vse skrivnosti nekoč razkrite.
- Preberite si še: Ali se lahko pokojnik prikaže v obliki METULJA?
In ko ljudje nočejo povedati, kje so pokopali človeške ostanke – spregovori narava.
"Amor Mašović, predsednik Federalne komisije za iskanje pogrešanih, pravi, da so člani njegove komisije poleg drugih metod množična grobišča odkrivali tudi s pomočjo modrega metulja oziroma divje rastline. In pri tem se niso ustavili.
Na vse načine poskušamo odkriti posmrtne ostanke pogrešanih ljudi. Spremembe vegetacije na mestih, kjer se nahajajo množična grobišča, nam pomagajo pri njihovem lociranju."
Ta zgodba nas pretrese prav zato, ker pokaže, da resnica ne izgine, tudi ko jo ljudje skušajo zakopati. Če odpovejo besede, spregovori zemlja; če odpove človek, spregovori narava.
Modri metulj tako ni le podoba lepote, temveč tudi nemi pričevalec groze, spomina in neizbrisne bolečine. Opominja nas, da množična grobišča niso le zgodovinsko dejstvo, ampak rana, ki še vedno diha pod površjem. In morda je prav v tem najgloblja groza te zgodbe: da je morala narava prevzeti nalogo človekove vesti.
