“Ni bilo popolno, a čutilo se je upanje.”
Kadar pomislimo na devetdeseta leta, se ne vračamo le v mladost, temveč v drug svet – počasnejši, bolj neposreden, z manj motenj in več tišine. Bil je čas, ko ni bilo treba vsega vedeti, niti vsega posneti. In čeprav ni bil idealen, je marsikaj od tistega obdobja vredno znova premisliti. Morda celo povabiti nazaj v današnji čas.
1. Dolgčas
Ko si čakal, si resnično čakal. Na avtobus, prijatelja, vrsto v trgovini. Iz tega dolgčasa se je rojevala radovednost in ustvarjalnost. Dolgčas ni bil sovražnik, ampak priložnost za razmislek, sanjarjenje ali ustvarjanje. Danes tak trenutek v hipu nadomestimo z zaslonom.
Ljudje niso bili ves čas dosegljivi – in nihče ni tega pričakoval. Če si šel na sprehod, v hribe ali na morje, si bil pač nedosegljiv. Ni bilo obvestil, klicev sredi večera, niti tihega pritiska, da moraš takoj odgovoriti. Čas zase se je spoštoval – bil je normalen, celo potreben. Danes pa se moraš zanj skoraj opravičiti.
Preberite si še:
2. Nevednost – in užitek odkrivanja
Nismo vsega vedeli. In ni bilo nujno, da vse izvemo takoj. Ko si poslušal pesem po radiu in si se spraševal, kdo jo poje – nisi mogel kar poguglati. Ugibal si, vprašal druge, čakal, da jo ponovno ujameš. Ta nevednost ni bila pomanjkljivost. Gojila je pogovor, domišljijo, radovednost in celo humor. S prijatelji smo stavili, razpravljali in se povezovali skozi izmenjavo mnenj, ne skozi hiter klik na Google.
3. Čakanje pred televizijo
V devetdesetih smo na najljubšo oddajo ali nadaljevanko čakali ves teden – točno ob določeni uri, na določen dan. Ni bilo možnosti ogleda za nazaj, ni bilo Netflixa ali YouTuba. Če si zamudil, si zamudil. Zato je bilo tistih 45 minut pred televizorjem nekaj posebnega: obred, pričakovanje, skupna izkušnja z družino ali prijatelji. Med oglasi si hitel pod tuš. In prav ta občutek vnaprejšnje napetosti je dajal oddaji težo – ni bila samo vsebina, bila je dogodek.
4. Nakupi so bili družabni dogodek
Ni bilo spletnih košaric, takojšnjega klika in dostave na dom. Nakupovanje je pomenilo izlet – šli smo v knjigarne, v trgovine s ploščami, po kasete in CD-je, ali celo na družinske izlete čez mejo. V trgovinah smo listali po ovitkih, se pogovarjali s prodajalci, poslušali albume v kotičkih s slušalkami in z vonjem po novem papirju ali plastiki v rokah počasi izbirali.
Nakup je vključeval čakanje, otip, zvok, pogovor – vse, kar danes nadomesti en sam dotik na zaslon. A prav ta počasnost je ustvarjala spomine, ki niso bili shranjeni v zgodovini brskalnika, ampak v nas.
5. Druženje je bilo spontano
Nisi pošiljal sporočil: “Si doma?”. Preprosto si potrkal. In vrata so se odprla. Če se danes kdo oglasi brez najave, smo čisto iz sebe, se skrijemo, utišamo telefon in se delamo, da nas ni. Nekoč so bili obiski dobrodošli. Ljudje so prihajali in odhajali svobodno. Bila je pristna odprtost – in nenadzorovani trenutki, ki so nas presenetili in povezali.
6. Brez družbenih omrežij
Ni bilo Instagrama. Ni bilo selfijev s filtri. In zato ni bilo nenehne potrebe po potrditvah. Spomini so ostali v nas, zasebni, nedeljeni. To jim je dalo posebno moč. Na koncertih smo zares uživali in nismo snemali. In kar je najpomembnejše: bili smo resnično prisotni.
7. Tišina in umirjenost kot način življenja
Nevede smo meditirali. Med hojo, vožnjo, čakanjem. Današnji svet nas nenehno vleče iz trenutka. V devetdesetih smo imeli trenutke tišine, ki so bili naš notranji kompas.
8. Lokalna povezanost
Tržnice so bili stičišče skupnosti. Mesta so dihala s prazniki, lokalne trgovine so poznale svoje kupce. Ni bilo algoritmov – bila je človeška bližina.
9. Težje je bilo širiti sovraštvo
Družbenih omrežij, ki danes skrajnosti potiskajo v ospredje, preprosto ni bilo. Ljudje so imeli različna mnenja, a pogovor se je odvijal v živo – brez algoritmov, ki bi iz drobnih nesoglasij ustvarili razpoke. Če si imel močno mnenje, ga je morda slišala cela gostilna – ne pa ves svet.
Ekstremna stališča so ostajala na robu, ne v središču pozornosti. V zraku je bil občutek varnosti, razuma in nekakšne splošne normalnosti. In prav ta tiha stabilnost nam je dajala notranji mir, ki ga danes tako pogosto pogrešamo.
Dve stvari, ki ju ne pogrešamo
1. Kadilski kotički povsod.
Pepelniki v restavracijah, bankah, avtobusnih postajah. Dim je bil povsod, tudi tam, kjer ni imel kaj iskati.
2. Neenakost in tiho nasilje.
Pravice žensk, LGBT skupnosti in ljudi drugih ras so bile manj zaščitene. Seksualno nadlegovanje in fizično nasilje je bilo pogosto spregledano. V marsičem smo šli naprej – četudi s kakšnim korakom nazaj.
Počasnost je imela svojo magijo
“Stvari so imele večjo vrednost, ker niso bile takoj dostopne. Na nekaj si moral čakati. In to čakanje je bilo polno domišljije, pričakovanj, tihega veselja.”
Danes iščemo zadovoljstvo v drobcih dopamina – v obvestilu, všečku, odzivu. A prav počasnost, negotovost in praznina so nekoč hranile našo sposobnost čudenja. Morda ne moremo vrniti časa. Lahko pa vrnemo prostor. Tišino. Prisotnost.
“Oh, lepo je bilo živeti v devetdesetih.”
Vir: elephantjournal.com
