Psiholog Mihail Labkovski velja za enega bolj realističnih strokovnjakov, ki znajo brez ovinkarjenja povedati resnico... To so njegovi nasveti, kako ne zapraviti življenja...
1. Ne zamenjujte pomanjkanja zanimanja z ljubeznijo
Pojavi se oseba, ki v vas prebudi močna čustva. Med vama se zaiskrijo šarm, lahkotnost in subtilni namigi. A kmalu se začne v vas oglašati dvom: ali zanimanje zares obstaja tudi na drugi strani? So nedostopni ljudje res privlačnejši?
Resnica je precej manj romantična, kot si morda želimo. Če vam nekdo ne vrača čustev, to ni skrivnostna igra, ne poseben izziv in ne dokaz globlje usodne povezanosti. Najpogosteje gre preprosto za... pomanjkanje zanimanja.
Labkovski pravi: "Če moški ne vrne klica, je za psihično zdravo žensko to konec odnosa, za nezdravo pa začetek ljubezni."
Zdrava psiha tišine ne romantizira, razume jo kot jasno dejstvo. Psihoanalitik Erich Fromm je zapisal: "Ljubezen je aktivno zanimanje za življenje in razvoj tistega, ki ga ljubimo." Če ni zanimanja, ni ljubezni. Obstaja le fantazija, strast ali potreba po dokazovanju lastne vrednosti.
2. Odraslost ni vprašanje let
Danes pogosto poslušamo o tako imenovani izgubljeni generaciji. O mladih, ki naj ne bi želeli odgovornosti, otrok, zavezanosti ali dolgoročnih odločitev. Deloma je to mogoče razumeti, saj se je svet res temeljito spremenil: varnosti je manj, negotovosti več, prihodnost pa se zdi precej manj predvidljiva, kot je bila nekoč.
A v ozadju tega odmika ni vedno svoboda. Pogosto je tam strah. Strah pred napačno odločitvijo, pred izgubo, pred omejitvijo, pred bolečino, ki jo prinaša resnično odraslo življenje.
Sama želja po svobodi ni težava. Težava nastane, ko se pod krinko svobode pravzaprav le izogibamo posledicam svojih izbir. Odraslost namreč ni izguba lahkotnosti, temveč sposobnost, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje — v konkretnih odločitvah in v notranji drži.
Če se pri tridesetih še vedno počutite, kot da ste obstali pri šestnajstih, potem sreča težko najde prostor, kjer bi se lahko ustalila. Ne more se zasidrati tam, kjer ni nobene notranje opore, nobene stabilnosti in nobene pripravljenosti, da bi človek zares stal za svojim življenjem.
3. Sreča ne prihaja od zunaj
"Sreča je rezultat našega notranjega stanja," pravi Labkovski.
Ena najnevarnejših iluzij je prepričanje, da nas bo osrečil nekdo drug. Da bo pravo mesto, pravi partner ali nova služba končno zapolnila tisto, kar v sebi pogrešamo. Toda če v sebi še vedno nosimo anksioznost, notranjo praznino, odvisnost od potrditve ali stare čustvene vzorce, se bo tudi ob zunanjih spremembah slej ko prej ponovil isti občutek nezadovoljstva. Spremenijo se kulise, notranji scenarij pa ostane enak.
Pravi premik se začne šele takrat, ko se človek obrne vase in si upa pogledati, kaj ga v resnici vodi. Psiholog Carl Rogers je to zajel v preprosto, a globoko misel: "Ko sprejmem sebe takšnega, kot sem, se lahko spremenim."
Brez sprejemanja sebe ni resnične rasti. In brez notranje rasti tudi zadovoljstvo ostaja kratkotrajno, krhko in odvisno od zunanjih okoliščin.
4. Za tiste, ki so osamljeni
Družbena omrežja niso zdravilo za osamljenost. Sporočila, klici in všečki ustvarjajo iluzijo bližine. Napetost popusti, pozornost dobimo. A če ni resničnega srečanja, želja samo raste. Osamljenost se ne zmanjša s količino sporočil. Zmanjša se s pristnim stikom.
"Komunikacija na družbenih omrežjih zmanjša stres, a poveča hrepenenje. Če to hrepenenje ni izpolnjeno, se občutek osamljenosti le še poglobi."
Pravi stik se začne tam, kjer se pogovor konča z: "Se vidiva jutri."
5. Najtežje je nehati loviti nedosegljivo
Naj bo to oseba, status ali idealno življenje – lovljenje nedosegljivega vedno razkriva notranji manko. Filozof Albert Camus je zapisal: "Svoboda je pravica, da ne lažemo."
Najprej sebi. Ne lažite si, da so težave začasne. Ne lažite si, da se bo življenje začelo kasneje. Ne denar, ne partner, ne nova služba ne bodo rešili vaše notranje nestabilnosti.
Oseba, ki zna reči "ne", ki ne potrebuje dokazovanja, ki zna odrasti in živeti v resničnosti – takšna oseba ne izgublja več življenja. Vse se začne z iskrenostjo, tisto preprosto, neprijetno iskrenostjo.
