Susan Elizabeth Phillips: »Uživam v tem, da sem pisateljica«

No, med kosilom, ki ga je imela za največje oboževalke, nam je uspelo izvedeti, da sta ji moža predstavila prijatelja, ki sta mu dala pravzaprav na izbiro, ali hoče spoznati njo ali njeno svetlolaso sostanovalko – seveda si je izbral blondinko, vendar nista imela prav nič skupnega, tako da je pozneje privolil, da gre še na zmenek s Susan, ki pa je bila – po last­nih besedah! – dovolj obupana, da je kljub načetemu ponosu sprejela vabilo na zmenek.

No, danes tega ne obžaluje in verjetno zato njene junakinje sem ter tja potisnejo svoj ego in dajo svojemu izbrancu priložnost za popravni izpit ...

Susan je bila pred kratkim na obisku v Ljubljani, kjer je bila presenečena, ko je ugotovila, kako priljubljene so njene knjige - ljubezenski romani, kot so Trmoglavka, Ljubezen po teksaško, Košček sreče - tudi pri nas.

Vedno pravite, da je vaša zadnja knjiga najboljša. Kaj trenutno pišete?

Susan: V knjigi Razvajenka sem pisala o Dallyju in Francesci, katerima se je rodil deček Teddy. V knjigi, ki je ravno iz­šla v Ameriki, pišem o njegovi ljubezenski zgodbi. Končala sem tudi zgodbo o Lucy, ki bo tudi kmalu izšla. Zdaj pa sem začela pisati knjigo, ki ni povezana z nobenih likom iz preteklih knjig.

Vaše zgodbe se dogajajo v Chicagu in Teksasu? Živite blizu Chicaga, tako da je to razumljivo, a zakaj Teksas?

Susan: Teksas je zelo čudna zvezna država z zelo čudnimi ljudmi. Kadar si izmiš­ljam zgodbe, si mislim, da je v Teksasu vse mogoče. Vsake toliko grem tja. Nazadnje sem bila tam pred dvema letoma.

Ali so tam ljudje užaljeni, ker pišete, kot da so tam sami čudaki?

Susan: Sploh ne. Zelo radi celo priznajo, da je vse res in so na to ponosni.

Kako pogosto pišete? Se držite določenega urnika?

Susan: Pišem vsak dan, saj to jemljem kot službo. Pišem doma, vendar sem se skozi leta naučila to dejstvo prezreti in me pri delu ne moti, da sem blizu kuhinje ali da so okoli mene domači. Običajno neham pisati ob treh ali štirih popoldne.

Ali je pisanje naporen poklic?

Susan: Meni se zdi pisanje zelo naporno, vendar je to moje delo. Kot pravi moj mož: "Temu pravimo delo zato, ker ni igra."

Ali se kdaj bojite, da boste ostali brez idej?

Susan: Vsak dan. Ideje dobim le tako, da sedim in delam.

Vaše pisateljske kolegice pravijo, da ste dobra prijateljica. Kako vam uspe, da na njih ne gledate kot na tekmice?

Susan: Pisateljice se med seboj podpiramo, saj dobro vemo, da bralci lahko v trgovini kupijo tudi več knjig. V vseh letih sem si nabrala kar nekaj prijateljev iz posla in med nami ni tekmovalnosti. Vsi se zavedamo, da je enkrat boljša knjiga tega, drugič pa onega pisatelja. Vsi poznamo delovanje trga.

Menda radi vrtnarite, kajne?

Susan: Rada imam vonj vrta, čeprav moj vrt ni najbolj urejen. Rada imam vizualne stvari. Zelo rada vrtnarim, predvsem pa rada planinarim. Kmalu bom odšla v Maroko, na Hrvaškem in v Sloveniji pa nisem imela možnosti planinariti, čeprav bi si to želela.

Vrtnarjenje zna biti zelo umazano, slišala pa sem, da ste sicer zelo natančni?

Susan: Zelo natančna sem za določene stvari, za druge pa ne. Rada imam dobro organizacijo in morda ravno zato danes zjutraj moja budilka ni zvonila ...

Ali se vsako jutro zbujate z budilko?

Susan: Čisto vsako jutro me zbudi budilka. Zelo rada zgodaj vstanem in grem tudi zgodaj spat.

Ali uživate v prepoznavnosti, kot na primer velike zvezde?

Susan: Uživam v tem, da sem pisateljica, potem pa grem domov in živim normalno. To je prednost pisateljev pred filmskimi zvezdniki, saj jaz lahko živim normalno življenje. Lahko rečem, da imam najboljše iz obeh svetov.

Kateri lik iz vaše knjige vam je najbolj podoben?

Susan: Vedno mislim, da sem dala svoje najslabše lastnosti v najbolj zlobne like. Mislim, da je košček mene v vsakem mojem ženskem liku. Te lastnosti so dobre in slabe, noben lik pa ni povsem podoben meni. Večina likov je pametnejših od mene, in to mi je tudi všeč. (smeh)

Ali se vam zdi pomembno, da je ženska pametna?

Susan: Sama imam srečo, da sem našla pametnega moškega, kar me je tudi najbolj privlačilo na njem. Tega mu nikoli nisem povedala, saj je zelo aroganten glede svoje inteligence.

Ali ste srečanje s svojim možem opisali tudi v kakšni knjigi?

Susan: Ne. Veliko likov se je spoznalo na zanimiv in smešen način, najino prvo srečanje pa ni bilo tako posebno. Prednost pisanja je ravno v tem, da so lahko zgodbe bolj zanimive od resničnosti. Vsaj od mojega življenja.

Ali v svojih knjigah pišete o stvareh, ki so tudi vas zanimale v določenem obdobju?

Susan: Napisala sem knjigo, ki pa še ni bila objavljena. Naslov knjige je Breathing room in opisuje moje potovanje po Italiji in obsedenost z njo. Kar nekaj stvari, ki so me zanimale, sem opisala v tej knjigi.

Ali se vam ne zdi, da bi morali biti ljubezenski romani predpisani kot zdravilo proti depresiji, saj v nasprotju z drugimi knjigami za samopomoč, ki delujejo na dolgi rok, takoj poskrbijo za boljše počutje?

Susan: Depresijo se da zlahka preusmeriti, zato je to res. Nikoli ne gledam poročil pred spanjem, saj takrat ne želim razmišljati o strašnih stvareh. Če bereš prijetne stvari, se resnično lahko bolje počutiš ...

V knjigi Trmoglavka ste skozi zgodbo junakinje pokazali, kako je v življenju mogoče prebroditi tudi grozne preizkušnje, le vztrajen moraš biti ... Torej ste tudi poučni!

Susan: S trdim delom in določeno mero talenta se da vse doseči. Veliko podobnih komentarjev, da sem jim dala spodbudo, optimizem, sem prejela od svojih bralcev tudi po elektronski pošti, in to me zelo veseli. Vendar o tem nisem razmišljala med pisanjem.

Ali vsi pisatelji tudi veliko berejo?

Susan: Vsak pisatelj je tudi odličen bralec.

Ali pošljete svojim pisateljskim prijateljem izvod knjige, še preden je objavljena, da vam povedo svoje mnenje?

Susan: Ne, med seboj si ne ocenjujemo svojih knjig. Odvisno je tudi od odnosa do določenega prijatelja. Določeni pisatelji imajo skupine, kjer kritično ocenjujejo njihovo delo.

Ali ste se pozanimali o Sloveniji, preden ste prišli sem?

Susan: Seveda. Prebrala sem nekaj vodnikov in pogledala na internet, da sem se seznanila s kulturo in navadami ljudi. Ljubljana je naravnost čudovita. Mesto je zelo čisto, ljudje so prijazni, ker pa je mesto majhno, ga lahko prehodiš. Tudi hrana je izvrstna. Včeraj sem jedla ribjo juho, ki kot da ni bila iz tega sveta.

Kakšno hrano jeste v Ameriki?

Susan: Jem dietno in zdravo hrano in glede tega sem zelo natančna.

Ali radi kuhate?

Susan: Nerada kuham vsak dan, sem ter tja pa z veseljem skuham za svojo družino.

Kakšni so vaši načrti za to poletje?

Susan: Ko se vrnem domov – živimo v malem mestu blizu Chicaga – me čaka velika turneja po Ameriki. Predstavljala bom knjigo Great escapes, zato bom odsotna večji del julija, kar mi ni ravno všeč. Predstavitve knjig so zabavne v Evropi, ne pa tudi v Ameriki, kjer so razdalje med mesti velike in zato vsak dan letim z letalom.

Tekst: Sonja Javornik v reviji Lisa, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord