Svečnica je danes sicer krščanski praznik, vendar ima starejše korenine. Zgodi se 2. februarja, 40 dni po božiču.
Na Slovenskem je še pogosto navada, da imajo do tega dne domovi jaslice, ki pa jih je treba na svečnico razdreti, o čemer pojo tudi nekatere svečniške kolednice. Ime svečnica izvira iz stare navade, ko so na ta dan blagoslavljali sveče. Pravijo ji tudi praznik luči.
Ponekod na slovenskem so na ta dan po hišah hodili svečniški koledniki. Z njimi so se končali božično-novoletni obhodi kolednikov, ki so od hiše do hiše voščili srečo.
Ponekod imajo Imbolc ali Imbolg, imenovan tudi dan svete Brigide. To je galski tradicionalni praznik. Označuje začetek pomladi, za kristjane pa praznik svete Brigide, zavetnice Irske. Poteka 1. ali 2. februarja, kar je približno na polovici poti med zimskim solsticijem in spomladanskim enakonočjem.
Po starem verovanju naj bi se na ta dan začela priprava na pomladna opravila, čeprav je zima še prisotna.
V cerkvah se na ta dan blagoslavljajo sveče, ki jih ljudje potem hranijo doma za zaščito pred nevihtami in nesrečami.
Gre za enega tistih praznikov, ki lepo združuje naravna opazovanja, kmečke modrosti in verske tradicije.
Na svečnico pa je vezanih kar nekaj starih vremenskih rekov. Nekaj pregovorov povezanih s tem dnem, ki jih je zapisal Niko Kuret:
- Na svečnico pride medved iz brloga. Če je vreme toplo in jasno, ostane zunaj. Če pa je mračno in mrzlo, se vrne nazaj, ker zime še ne bo konec. (Koroška)
- Če na svečnico sneži, bo velika noč lepa; če pa ne sneži, bo grd. (Bela Krajina)
- Cvetna nedelja bo snežena, če je svečnica zelena. (vsa Slovenija)
- Kolikor dni pred svečnico ptiči žgolijo, toliko dni po svečnici molčijo.
- Kakor visoko se kadi na svečnico sveča, če jo upihneš, tako visok bo v tem letu lan. (Slovenske gorice)
Vir: Lea Kunaver
