Argentinski predavatelj in raziskovalec zavesti Matias De Stefano, znan tudi kot »The Rememberer« – tisti, ki se spominja –, v svojih predavanjih predstavlja duhovni model realnosti ter razmišlja o Božanskem načrtu, vlogi ega in vprašanju svobodne volje.
Matias De Stefano je širši javnosti znan kot predavatelj, ki govori o strukturi Univerzuma, razvoju zavesti in tako imenovanem Božanskem načrtu. Svoja spoznanja opisuje kot globok uvid v naravo realnosti – kot razumevanje procesov, ki naj bi presegali zgolj individualno izkušnjo.
V središču njegovega učenja je vprašanje, ki že stoletja zanima tako filozofijo kot znanost: ali svobodna volja res obstaja?
Svobodna volja in Božanski načrt
Po De Stefanovem razumevanju svobodna volja in Božanski načrt nista v nasprotju, temveč predstavljata dve ravni istega procesa.
Božanski načrt opisuje kot temeljno strukturo realnosti, ki se odvija skozi štiri ključne faze:
- Izražanje – zavest se izrazi skozi obliko.
- Izkušnja – ustvarjeno je treba doživeti.
- Integracija – izkušnjo vključimo v razumevanje sebe.
- Transcendenca – presežemo ustvarjeno identiteto in razširimo zavedanje.
Ta model razume kot univerzalni proces razvoja – od kozmične ravni do osebnega življenja posameznika. Svobodna volja v tem okviru ni zgolj vsakodnevno odločanje osebnosti, temveč sposobnost zavesti, da izbira, katere izkušnje želi raziskati.
Po njegovem mnenju osebnost ni končni odločevalec; ta vloga pripada širši ravni zavesti, ki jo imenuje Duh.
Kako na svobodno voljo gleda znanost?
Sodobna nevroznanost in psihologija vprašanje svobodne volje obravnavata z drugačnega vidika. Nekatere raziskave kažejo, da se možganska aktivnost, povezana z odločitvami, pojavi že nekaj trenutkov preden se posameznik zavestno zave svoje izbire. To odpira vprašanje, koliko naših odločitev je dejansko zavestnih in koliko jih oblikujejo nezavedni procesi, genetika ter okolje.
Hkrati številni filozofi in znanstveniki poudarjajo, da razprava o svobodni volji ostaja odprta – še posebej na področju raziskovanja zavesti, kjer dokončnih odgovorov še ni. Prav zato se dialog med znanstvenimi spoznanji in duhovnimi modeli pogosto razume kot prostor raziskovanja, ne kot tekmovanje med “prav” in “narobe”.
Ljubezen je temeljna sila transformacije
Eden izmed osrednjih konceptov De Stefanove razlage je razumevanje Ljubezni kot evolucijske sile.
Po njegovem mnenju je čas na ravni Univerzuma izraz Ljubezni, saj omogoča transformacijo in razvoj. Na ravni biologije se ista sila kaže kot evolucija. Vsaka izkušnja – prijetna ali zahtevna – naj bi bila del procesa širjenja zavesti.
Takšen pogled vabi k širšemu razumevanju čustev. Tudi bolečina, jeza ali osamljenost so lahko del procesa učenja in preobrazbe.
Ego ni sovražnik
V številnih duhovnih tradicijah je ego predstavljen kot ovira na poti razvoja. De Stefano ponuja bolj integrativen pogled.
Ego razume kot naravno posledico povezave med duhom, dušo in telesom – kot center identitete, ki posamezniku omogoča delovanje v fizični realnosti. Težava nastane, ko ta povezava ni usklajena, ko um, čustva in globlji namen niso v ravnovesju.
Namesto odpravljanja ega predlaga njegovo uravnoteženje. Ego naj bi služil kot stabilno središče osebne identitete, ki podpira življenjski namen.
Um in srce
Podoben poudarek daje tudi odnosu med umom in srcem.
Um vidi kot pomemben mehanizem za analizo, orientacijo in postavljanje ciljev. A opozarja, da se je sodobna družba močno usmerila v racionalnost, pogosto na račun čustvene povezanosti in notranjega občutenja.
Ravnovesje po njegovem nastane, ko:
- um podpira jasno razumevanje,
- srce ohranja stik z občutki,
- ego deluje kot stabilen center identitete.
Takšna integracija naj bi posamezniku omogočila bolj zavestno življenje.
Smo ustvarjalci svoje realnosti?
De Stefanova razlaga ponuja filozofsko-duhovni okvir, v katerem človek ni zgolj pasivni opazovalec dogodkov, temveč soustvarjalec lastne izkušnje. Svobodna volja v tem kontekstu pomeni zavedanje svoje vloge v procesu razvoja – tako osebnega kot kolektivnega.
Ali njegove ideje razumemo kot metaforičen model zavesti ali kot dobesedno razlago strukture Univerzuma, je stvar osebne interpretacije. V vsakem primeru pa odpirajo vprašanje, ki presega delitev med znanostjo in mistiko:
Ali na svoje življenje gledamo kot na naključje – ali kot na proces učenja in transformacije?
Odgovor ostaja odprt. In morda je prav v tem prostoru odprtosti največji potencial za razmislek.
