Ne gre za utopijo, piramidno shemo ali kriptovaluto. Gre za Ğ1 – francoski monetarni eksperiment, ki že od leta 2017 razvija vzporedni denarni sistem, temelječ na ideji enakopravnega ustvarjanja denarja.
Večina sodobnega denarja nastane, ko poslovne banke odobrijo kredit. S tem ustvarijo nov depozit — torej nov denar. Ko je posojilo odplačano, se ta denar izbriše, obresti pa ostanejo. To pomeni, da je velik del denarne mase neposredno vezan na dolg. Ker dolg vključuje obresti, mora ekonomija rasti, da jih lahko odplačuje.
Sistem tako temelji na stalni rasti: več proizvodnje, potrošnje in zadolževanja. Toda v naravi nič ne raste neskončno. Organizem dozori, ekosistem se uravnovesi. Edina oblika rasti, ki ne upošteva meja in se širi brez regulacije, je patološka rast – rak. Celice, ki začnejo delovati ločeno od celote, na koncu ogrozijo organizem.
Vprašanje zato ni ideološko, temveč sistemsko: je model neskončne rasti na končnem planetu dolgoročno vzdržen?
Ğ1: denar brez dolga
Francoski matematik Stéphane Laborde je leta 2009 razvil Relativnostno teorijo denarja. Njegova osnovna ideja je preprosta: če je denar družbeni dogovor, zakaj ga ne bi ustvarjali vsi enakopravno? Tako je nastala univerzalna dividenda (UD).
Vsak član omrežja Ğ1 vsak dan prejme enak znesek nove valute ne glede na premoženje, status ali poklic. Denar ne nastaja kot kredit, temveč kot skupnostni dogovor.
Simetričnost v prostoru in času
Sistem temelji na dveh načelih:
- Simetričnost v prostoru – vsi člani imajo enako pravico do ustvarjanja denarja.
- Simetričnost v času – različne generacije imajo primerljive možnosti sodelovanja.
Univerzalna dividenda se izračunava glede na skupno denarno maso in število članov. S tem naj bi se dolgoročno preprečila ekstremna koncentracija bogastva brez prisilnih prerazporeditev. Ğ1 tako ni investicijsko orodje, temveč valuta, namenjena kroženju.
Blockchain brez rudarjenja
Ğ1 deluje na odprtokodni platformi Duniter, ki uporablja tehnologijo verige blokov. Za razliko od energetskih intenzivnih kriptovalut sistem ne temelji na tekmovalnem rudarjenju, temveč na sodelovalnem potrjevanju.
Članstvo poteka prek Mreže zaupanja: vsakega novega člana mora potrditi več obstoječih članov, kar omejuje možnost zlorab.
Vsak član upravlja svoj račun sam, ni centralne banke ali institucije, ki bi lahko spremenila pravila čez noč. To prinaša avtonomijo in odgovornost.
Kako se uporablja?
Ğ1 danes uporablja več tisoč ljudi, predvsem v Franciji, Belgiji in Španiji.
Z njo kupujejo in prodajajo:
- rabljena oblačila in predmete,
- lokalno pridelano hrano,
- rokodelske izdelke,
- terapevtske in izobraževalne storitve,
- kulturne dogodke.
Sistem deluje vzporedno z evrom. Ne nadomešča obstoječega denarja, temveč ustvarja dodatno plast lokalne izmenjave.
Monetarna raznolikost kot stabilnost
Ekonomist Bernard Lietaer je opozarjal, da finančni sistemi potrebujejo raznolikost, podobno kot ekosistemi potrebujejo biotsko pestrost. Monokultura je učinkovita, a ranljiva.
Ğ1 lahko razumemo kot poskus povečanja monetarne raznolikosti — kot dopolnilo, ne nujno kot zamenjavo obstoječega sistema.
Argumenti kritikov
Seveda pa sistem ni brez pomislekov.
- Uporabnost je omejena na območja z dovolj člani in ponudbe.
- Vrednost temelji na zaupanju skupnosti, ne na državnem gospodarstvu.
- Regulativni okvir ostaja odprto vprašanje.
- Brez obrestnih mehanizmov je vprašljivo financiranje večjih investicijskih projektov.
- Uspeh takšnega sistema je v veliki meri odvisen od kritične mase uporabnikov.
Kaj če denar ni problem — ampak njegova zasnova?
Ğ1 ne kliče k rušenju bank, ne zahteva odprave evra ali obljublja čudežev. Ponudi pa drugačen odgovor na vprašanje: kdo ustvarja denar in pod kakšnimi pogoji? V času, ko so finančne krize, inflacija in neenakost del globalne realnosti, je že sama razprava o alternativnih modelih pomemben premik.
Morda Ğ1 ne bo postal globalna valuta, morda pa je začetek ponovnega razmisleka o tem, kaj denar sploh je. In če je denar res družbeni dogovor — potem je vprašanje, ali si upamo oblikovati novega. Bi uporabljali valuto, ki jo soustvarjate sami?
Povzeto po članku Lize Japelj Carone, objavljenem v tiskani reviji Sensa december/januar 2025/26
