Težko se znajdem v svetu odsotnih pogledov, enakih teles in dvodimenzionalnih slik. Kot bi bili vsi karikature, prisiljeno potencirano, sprevrženo in navidez samozadostno.
Kaj vse bi naredili za tisto malo pozornosti, ki jo zamenjujemo za ljubezen. Razčlovečenih odnosov, ki si ne zaslužijo sploh tega imena, praznih dotikov, ki nikoli niso doživeli ljubezni, ne morem več imeti v svoji bližini.
Vse, kar lahko prepoznamo, je zgolj tisto, kar že poznamo. In to poznano ves čas iščemo in se trudimo, da se uresniči. Brezupno doživljamo svojo usodo.
Ali smo takšni mi, ali je takšen čas, v katerem živimo?
Le kje smo izgubili dušo, edino bit, ki je vredna iskanja in pozornosti?
Vid Lenassi
