Theresa Plut: »Človek se uči do konca življenja ...«

Kanadčanka slovenskega rodu, koloraturna sopranistka Theresa Plut, bo 30. oktobra pela skupaj s slavno rusko sopranistko Ano Netrebko.

Njeno razmišljanje, da se bo kvaliteta izkazala, čeprav se ni šolala v Sloveniji in ni imela profesorjev od tukaj, da bi ji pomagali, se je očitno obneslo, saj dobiva čedalje več ponudb.

Čeprav petje klasične glasbe zahteva veliko priprav za vsak nastop, saj mora glas 'delati prav' in je za to treba trenirati vsak dan kot atlet, se Theresa pri svojem poklicu zabava, ko pripravlja nove skladbe.

»Zabavno mi je, ker uživam na odru in komaj čakam, da stopim pred občinstvo, saj nimam treme. Tako tudi občinstvo čuti, da se imava s pianistom ali dirigentom dobro.«

Poleg petja jo prav tako zelo izpolnjuje materinstvo. Sin pa bo 30. oktobra, ko ima ona nastop z Ano Netrebko, star dve leti.

»Uživam biti mamica. Srečala sem precej starejših pevk, ki so brez družine, in ko se upokojijo, so same. Tega nisem hotela, pa tudi nisem hotela, da bi šele pri štiridesetih razmišljala, ali bi imela otroka. Rekla sem: Kariera ni vse in zdaj vem, da res ni vse. Res pa je, da s sinom ne morem potovati okoli in nastopati, saj je precej živahen.«

Nič mi ni bilo tuje

Ko se je preselila v Slovenijo, ji ni bilo nič tuje, navsezadnje so tudi doma v Vancouvru jedli kranjske klobase, zelje in repo in tudi v Slovenijo so prihajali vsakih pet let.

Njeni stari starši so se v Kanado preselili leta 1969, ona pa v Evropo leta 1995, v Slovenijo pa pred štirimi, petimi leti. Doma so govorili slovensko, v vrtcu francosko, s prijatelji iz soseske pa angleško.

V Sloveniji pa pogreša kanadsko odprtost. »V Kanadi so ljudje zelo odprti, deli Vancouvra so Mala Indija, ima Kitajsko mesto, kar bi si v Sloveniji težko predstavljala. Odraščala sem s tem, da so eni nosili turban v šoli, polovica jih je bilo Azijcev: Kitajcev, Vietnamcev, kar je tam povsem normalno. In v Kanadi smo veseli ter zelo ponosni, da smo tako različnih izvorov, kar mi tu manjka.«

Vse ob svojem času

Opernega petja se je učila v Evropi, sprva v Švici, nato pa še v Nemčiji, kjer je pozneje tudi pela v različnih opernih hišah.

»V Evropi živim od leta 1995, ko sem s 17 leti šla študirat petje v Švico. Tako sem se v Zürichu naučila še nemško, šla pozneje študirat v Nemčijo, bila tudi v službi v Düsseldorfu, kjer sem nabirala prve izkušnje, kaj pomeni biti v ansamblu, del skupine in tudi, kako se postaviti zase.«

»Mlade pevce dostikrat radi izkoriščajo, jim dajo neprimerne vloge, stvari, ki so zanje pretežke, prezgodaj. Osebno sem imela srečo, da so bili tako pametni in mi niso dajali neprimernih vlog, saj je bilo v ansamblu dovolj pevcev. Lahko se namreč zgodi, da v ansamblu, kjer sta le dva soprana, pojeta repertoar od Wagnerja do Mozarta. Zato slišiš, da v malih operni hiši 22-letna pevka že poje Tosco, kar je absolutno prezgodaj. Ne gre le za glas in zmožnosti, absolutno je prezgodaj, da z 22 leti pokažeš v Tosci primerna čustva.«

Virtuoznost ni dovolj

Ima pa tudi izkušnjo poučevanja opernega petja, in to v Pekingu, kjer so bili zelo zadovoljni, Vsako leto jo povabijo, da gre tja, česar zdaj zaradi sina ne more.

Zanimivo je, da imajo azijski operni pevci, sicer virtuozni, tehnično vrhunski, težave z interpretacijo čustev. Gre za njihovo kulturo in vzgojo, ker so čustva pri njih skrita.

»Spomnim se, ko sem študirala v Nemčiji, so bili tam Korejci in je bilo z njimi težko izvajati opero, sploh kakšno ljubezensko sceno, ker ne gledajo v oči. Za njihovo kulturo tudi velja, da je ženska agresivna, če gleda moškega v oči. Da ne omenim težav, ko bi njihova solo pevka morala na odru zaigrati žalost ali veselje. Določeno raven že lahko dosežeš s strogo tehniko, potem pa potrebuješ še čustva, da se lahko tehnika še bolj razvija, ker je to zelo povezano. Pomembno je tudi, da si pri poklicu zadovoljen, saj so pevci dostikrat nezadovoljni, ker bi radi več nastopali in bili bolj priznani.«

Ne dela površno

Poleg petja ji veliko zadovoljstvo daje tudi priprava na nastop, ker se poglobi v skladatelja in pesem, ki jo izvaja.

Za koncert, na katerem je izvajala samospeve Clauda Debussyja, je veliko delala in se obenem tudi veliko naučila.

»Brala sem knjige o Debussyju, kar je nujno potrebno, da razumeš, od kod je prišel, kako je živel, predvsem, kaj se je dogajalo v njegovi mladosti, ko je napisal skladbe, ki sem jih pela. Tudi o pesnikih, ki so napisali besedila za samospeve, sem brala, da razumeš, kako so delovali, in o ozadju samospevov. To je res zanimivo, povrhu je potem veliko lažje interpretirati pesmi, če poznaš ozadje in kako je do tega prišlo.«

Glede na to, da si vzame kar precej časa za študij novega programa, ne popusti želji po številnejših nastopih, čeprav v njih uživa.

»Lahko bi imela tri nastope na mesec z novimi skladbami, a se vanje rada poglobim, ne delam površno. Raje delam malo manj. Ne želim imeti povprečnega koncerta, to ni moj stil, ne bi bila zadovoljna. Vem, koliko časa potrebujem, da se dobro pripravim. In tudi zdaj, ko je sin tako majhen, ga nočem pustiti cele dneve pri varuški. V Sloveniji tudi ni toliko nastopov, v tujini pa trenutno ne nastopam toliko, ker sem zaradi sina bolj doma. Sem pa prav vesela, da kar veliko sodelujem z Orkestrom RTV Slovenija in Slovensko filharmonijo, kar mi za zdaj zadostuje.«

Suzana Golubov, foto: Goran Antley in arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja