Thich Nhat Hanh: "Tudi Budo je bolela glava. Včasih pa ga je mučil še revmatizem."

Vsi si želimo biti srečni, zato je eno najtežjih dejstev, da na svetu ne obstaja kraljestvo, v katerem vlada samo sreča in kjer ni nikakršnega trpljenja. A zaradi tega ne gre kar tako obupati, v knjigi ’Brez blata ni lotosa’ piše ’oče čuječnosti’ Thich Nhat Hanh, vietnamski budistični menih, mirovni aktivist, avtor, pesnik in učitelj.

"Trpljenje je mogoče preoblikovati. Takoj ko izrečemo ’trpljenje’, vemo, da je prisotno tudi nasprotje trpljenja. Kjer obstaja trpljenje, obstaja tudi sreča."

Dve plati istega kovanca

Trpljenje in sreča sta za Thicha Nhata Hanha zgolj različne plati istega kovanca, tako kot svetloba in tema. Ni enega brez drugega, hkrati sta drug drugemu edini garant obstoja.

Subjektivno gledano pa se, seveda, pogosto ne zdi tako. "Ko trpimo, si običajno mislimo, da je trpljenje vse, kar v tistem trenutku sploh obstaja, in da spada sreča v neki drug čas in prostor. Ljudje se pogosto sprašujejo: ’Zakaj moram trpeti?’"

Kar se z zornega kota trpečega zdi več kot razumljivo. Pa vendar Hanh trdi, da se pri tem usodno motimo, če mislimo, da bi morali živeti brez trpljenja. Zanj je to isto, kot če bi trdili, da imamo lahko levo stran telesa brez desne strani. In enako zmotno je tudi obratno. Torej v primeru, da morda mislimo, da v življenju ne moremo najti prav nobene sreče. Tam, kjer je trpljenje, trdi Hanh, je vedno tudi sreča. In hkrati, kjer ni trpljenja, tudi sreča ne more obstajati.

Drži pa, da se izkustveno gledano izmenjujeta tako, kot se izmenjuje zgornje lice vrženega kovanca. Ali povedano v prispodobi lotosa in blata: "Trpljenje in sreča sta organske narave, kar pomeni, da sta minljiva; nenehno se spreminjata. Cvet oveni in postane kompost. Kompost nato pripomore, da rastlina spet zacveti. Tudi sreča ima organsko in minljivo naravo. Spremeni se lahko v trpljenje in trpljenje se lahko spremeni spet v srečo," slikovito pojasnjuje Hanh, ki nato pozove bralca, da se globoko zazre v cvet.

Cvet in blato

"V cvetu je oblak," pravi. "Seveda vemo, da oblak ni cvet, vendar brez oblaka cvet ne more obstajati. Če ni oblaka, ni dežja in nobena cvetlica ne more stati. Zame je v njem. Tudi sončna svetloba je v njem. Sončna svetloba ni cvet, vendar brez sončne svetlobe noben cvet ne more stati."

In če se potem še bolj poglobimo v cvet, bomo v njem našli še kup drugih stvari, kot so na primer zemlja in minerali, v lotosovem primeru je to praviloma prav blato. "Blato ne diši prav lepo, lepo pa dišijo lotosovi cvetovi. Če ni blata, se lotos ne more pojaviti. Na marmorju ne moremo gojiti lotosov. Brez blata lotos ne more obstajati."

Seveda pa je mogoče v blatu življenja tudi ’obtičati’. Hanh v takšnem primeru posvari pred tem, da bi nas povsem ne prevzel obup, saj nas prav ta pahne v stanje, v katerem ne zmoremo videti ničesar drugega kot trpljenje. "... zavedati se moramo, da je trpljenje neke vrste blato, ki ga potrebujemo, da si ustvarimo veselje in srečo. Brez trpljenja ni sreče, zato blata ne smemo zapostavljati. Naučiti se moramo, kako z veliko nežnosti objamemo in zazibamo svoje trpljenje in trpljenje sveta."

Trpeči Buda

Poetsko slikovit jezik Thicha Nhata Hanha nosi v sebi izjemno modrost. Prilike, ki jih mojstrsko uporablja, ob prebiranju v umu bralca kreirajo slike prav vsega, o čemer pripoveduje, kar njegova sporočila toliko močneje vtisne tako v zavedno kot nezavedno. Ko nato mestoma deli še utrinke iz svojega zares plodovito preživetega življenja, bralcu enostavno ne more uiti, kako globok in pretanjen je njegov tok misli.

"Ko sem bil mlad menih, sem verjel, da Buda ni več trpel, ko se je razsvetlil. Naivno sem se spraševal: ’Kakšen smisel ima postati Buda, če še naprej trpiš?’. Toda Buda je trpel, ker je imel telo, občutke in zaznave, tako kot jih imamo vsi. Včasih ga je verjetno bolela glava. Včasih ga je mučil revmatizem. Če je slučajno pojedel kaj, kar ni bilo dobro skuhano, je imel prebavne težave. Torej je fizično in tudi čustveno trpel. Trpel je, ko je umrl eden njegovih najljubših učencev. Kako ne bi trpeli, če vam je pravkar umrl dragi prijatelj? Buda ni bil kamen. Bil je človek. Ker pa je premogel veliko vpogleda, modrosti in sočutja, je vedel, kako trpeti, zato je trpel veliko manj."

Ta čudovita osebna prilika, življenjsko polnega premisleka, je ena mnogih, s katerimi je posejana navdiha polna knjiga ’Brez blata ni lotosa’.

Hanh nato v nadaljevanju spregovori o štirih plemenitih resnicah, ki jih je Buda po svojem razsvetljenju razkril. Prav vse se namreč nanašajo na trpljenje: "Budove Štiri plemenite resnice se glasijo: trpljenje obstaja, obstaja način delovanja, ki povzroča trpljenje, trpljenje izgine (t.j. sreča obstaja) in obstaja način delovanja, ko vodi k prenehanju trpljenja (pojavi se sreča)."

Buda, ki je trpljenje prepoznal, ga sprejel in se zazrl globoko v njegov izvor, je odkril njega koristnost v obliki premagovanja vedenj, ki ga poganjajo, in posledično njegovo plemenitost, saj nas prav to postavi na pot do sreče. »Tudi trpljenje je koristno. Lahko je odličen učitelj,« pojasni Hanh.

Pa zdravilo?

Najboljši način, kako se soočiti s svojim trpljenjem, ne da bi nas to popolnoma ohromilo, je po Nhat Hanhovem kar ČUJEČNOST.

"Čuječnost je zmožnost, da smo prisotni v sedanjem trenutku, da se zavedamo, kaj se dogaja tukaj in zdaj. Ko, na primer dvignemo roke, se zavedamo dejstva, da dvignemo roke. Naš um je zaposlen z dviganjem rok, zato razmišljamo o preteklosti ali prihodnosti, saj se dviganje rok odvija v tem trenutku," pojasnjuje sam ’oče čuječnosti’.

"Biti čuječen pomeni zavedati se. Gre za energijo, ki ve, kaj se dogaja v sedanjem trenutku. Dviganje rok in zavedanje, da dvigamo roke – to je čuječnost, zavedanje našega dejanja. Ko vdihnemo in se zavemo, da vdihujemo, smo čuječni. Ko hodimo in se zavedamo, da hodimo, smo čuječni. Čuječnost pomeni, da se vedno zavedamo nečesa. Je enregija, ki nam pomaga, da se zavedamo, kaj se dogaja tukaj in zdaj, v našem telesu, kaj občutimo, kaj zaznavamo in kaj se dogaja okoli nas."

Nhat Hanh nato bralca še podrobneje poduči, kako lahko tehnike ustavljanja, čuječnega dihanja in globoke koncentracije ustvarijo energijo pozornosti v našem vsakdanjem življenju.

Prav s to energijo lahko sprejmemo bolečino in jo pomirimo, to pa nam prinese tudi večji občutek svobode in jasnejši um.

Povzeto po Thich Nhat Hanh: Brez blata ni lotosa.