To je ena bolj škodljivih oblik "ločitve".
Obstaja oblika razpada odnosa, ki je psihološko pogosto bolj uničujoča kot dejanska ločitev. Gre za čustveno ločitev – stanje, v katerem partnerja ostajata skupaj, vendar sta povsem izgubila medsebojno povezavo.
Morda si delita stanovanje, stroške, morda celo vsakodnevno rutino. V resnici pa med njima ni več nikakršne čustvene bližine, zanimanja, topline ali želje po stiku. Ne pogovarjata se več, ne prepirata se več in tudi ne iščeta več rešitev. Odnos takrat niti ni več v krizi, saj odnosa skorajda ni več.
Partnerja postopoma prenehata vlagati energijo v odnos. Ne sprašujeta se več, kako je drugemu. Ne zanimata se več za notranji svet drug drugega. Pogovori postanejo tehnični, omejeni na logistiko, opravila in obveznosti.
Na tem mestu ne govorimo več o partnerskem odnosu, temveč o sobivanju dveh posameznikov, ki ju povezuje predvsem navada, skupna zgodovina ali materialna varnost. Pogosto ostane le še vloga cimrov.
Zakaj ostajata skupaj?
Razlogi, zakaj ljudje vztrajajo v čustveno mrtvem odnosu, so redko povezani z ljubeznijo, pogosteje gre za strah. Strah pred osamljenostjo, finančno negotovostjo, spremembo, pred tem, kaj bodo rekli drugi. Strah, da zunaj odnosa ne bo ničesar boljšega.
Včasih gre tudi za globlje psihološke vzorce: navajenost na čustveno praznino, izkušnje iz primarne družine, kjer bližina ni bila varna ali dostopna, ali prepričanje, da je trpljenje del odgovornosti.
Dolgotrajno bivanje v čustveno praznem odnosu pa žal pogosto vodi v notranjo otopelost, kronično nezadovoljstvo, občutek ujetosti in izgubo stika s seboj. Tudi v bolezni. Mnogi ljudje v takšnih odnosih poročajo o tesnobi, depresivnih občutjih ali telesnih simptomih, za katere dolgo ne najdejo razlage.
Posebej boleče je prav to, da takšna "tiha ločitev" ne ponuja niti jasnega konca niti možnosti novega začetka. Človek ni več v odnosu, hkrati pa si ne dovoli iz njega izstopiti ter tako ostaja zataknjen v vmesnem prostoru, ki ga počasi izčrpava.
Odgovornost do sebe (in do drugega)
Ostajati v odnosu brez čustvene povezanosti je izbira, ki ima posledice – za oba partnerja in pogosto tudi za otroke, ki zelo natančno zaznavajo čustveno klimo.
V zdravem odnosu ni nujno, da je vse lahkotno ali brez konfliktov. Ključna razlika je v pripravljenosti na stik, pogovor in iskanje rešitev. Ko tega ni več, ko sta oba čustveno izstopila, a fizično ostajata, ne gre več za partnerstvo, temveč za mukotrpno odlašanje z resnico. V takšnem odnosu se nikoli ne moreš sprostiti, zadihati, veseliti...
Vprašanje ni le, ali je odnos še smiseln, temveč tudi: ali je vztrajanje v mrtvem odnosu res manj boleče kot soočenje s spremembo? Včasih je najbolj škodljiva oblika ločitve prav tista, ki se nikoli uradno ne zgodi – a se vsak dan znova dogaja v tišini.
