Kamenjali so jo, pljuvali in jo imeli za noro. Njene besede pa živijo že sedem stoletij.

Pogovor je bil prvotno objavljen v tiskani Sensi, zaradi njegove brezčasnosti pa smo ga znova izbrali za rubriko Izbrano.

Tina, kako razumeti mistično poezijo?

Mistična poezija izvira iz globokih mističnih stanj, iz neposrednega stika z ravnmi, ki jih upesnjuje. Ta stanja so v resnici neizrekljiva – kot velika tišina, ki presega besede. A kljub temu so te besede okopane v tišini, prepojene z njenim bistvom nosijo v sebi živo vodo, svežino. Ko jih prebiramo, v nas zavibrira njihov odmev in nam odpre polje, iz katerega prihajajo. Mistična poezija izhaja iz širših, prostranejših stanj zavesti, in prav ta stanja lahko odpre tudi nam, lahko nam dobesedno spremeni zavest. Veliko ljudi mi je povedalo, da so po branju Lallinih pesmi doživljali spremenjeno stanje zavesti.

Kdaj sta se z Lallo Ded prvič srečali in kakšen je vajin odnos?

Bilo je enkrat leta 2012, ko sem iz paketka vzela knjigo prevajalca Ranjita Hoskota I, Lalla: Poems of Lal Ded. Takrat sem sicer zbirala vso mogočo literaturo za svojo doktorsko disertacijo o kašmirskem šivaizmu, ki sem jo pripravljala na Filozofski fakulteti v Ljubljani; Lallina knjiga je bila del te literature.

Živo se spominjam trenutka, ko sem jo vzela v roke, saj se je v mojem srcu takrat zgodilo nekaj, kar bi lahko opisala kot pretres – kot trenutek, ko srečaš usodno ljubezen, ki te zaznamuje za vse življenje. Veš, še preden veš. Nekaj v tebi ve. In ko sem knjigo začela brati, se mi je zdelo, da se samo spominjam nečesa, kar že zelo dolgo zelo dobro poznam. Nisem imela občutka, da berem nekaj, kar izvira iz druge kulture ali iz nekega drugega časa.

V kakšnem odnosu sva z Lallo? Lalla je živo prisotna; kot da je ob meni in jo vidim, in vendar je tudi onkraj, v večnosti. Najina imaginarna srečanja, ki jih čutim kot zelo resnična, opisujem v uvodu v knjigo: Najprej zagledaš njene oči. Žarijo. Kot bi bil v globini njihovih zenic potopljen dragulj.

Lalla je moja vodnica, prijateljica, sopotnica, učiteljica in modrinja. Njen glas, ki odzvanja v meni, mi tudi po dvanajstih letih najinega skupnega plesa še vedno odpira nova in nova obzorja. Njeni verzi so globoko naseljeni v mojih celicah; zaradi tega drugače utripam, diham, vidim in doživljam. In sem zelo hvaležna, da mi je to dano.

O Lallini še vedno živi moči pričajo vsakodnevni odzivi na knjigo, ki so verjetno presegli tvoja pričakovanja?

Res je, kot da v vsem, kar je povezano z njo, stoji neka energija, prezenca, živ duh. Lallo čutim kot zelo ljubečo in toplo silo, ki se želi dotikati src, da bi jih prebudila. Premore veliko jasnine in mestoma tudi ostrine, ki kot oster nož reže iluzije, utvare, navezanosti. Ni samo mehka, ko je potrebno, je tudi rezka. Nisem prepričana, da je vse te Lalline dimenzije sploh mogoče racionalno razložiti. Zame je to preprosto nekaj čudežnega. Radostna sem, da se lahko temu čudim in hkrati služim tej energiji, sili. Hvaležna sem, da smem biti del v mozaiku Lallinega plesa.

Kaj pomeni Ded?

Ded je spoštljiv naziv, kot bi rekli ‘modrinja, modra ženska’. Z njim Lallo nazivajo tako hindujci kot muslimani v Kašmirju in je zato najbolj univerzalen. Lal Ded torej pomeni babica Lalla. Pod tem imenom lahko na spletu najdete veliko literature, posnetkov, sufijskih pesmi.

Nora od Ljubezni se je Lalla odpravila na pot ... Ljubezni do koga ali česa?

Ta Ljubezen, ki jo Lalla opisuje, je v izvirniku “bhakti” – stanje globoke predanosti in stika z božanskim. Bhakti pomeni neomajno iskanje stika z Bogom in hrepenenje po božanskem, ki lahko človeka popelje v stanje, kjer običajna pravila in norme izgubijo svoj pomen. V konvencionalnem smislu se lahko zdi, da se človeku zaradi takšnih uvidov “zmeša”, saj ne more več živeti po običajnih družbenih konvencijah, tudi če bi to želel. Lalla pooseblja bistvo bhakti – ljubezen do božanskega, ki je tako močna, da preoblikuje vse vidike življenja.

O tovrstnih izkušnjah slišim tudi danes med tistimi, ki so se začeli prebujati v globlji stik z duhovno resničnostjo. Življenje v ustaljenih okvirih in omejitvah postane težavno, ko se človek sooči z izkušnjo, ki ga preobrazi na globoki ravni. Pogosto to prinese korenite spremembe v načinu življenja, ker človek ni več zmožen ali pripravljen živeti po pravilih, ki so mu nekoč določala pot.

Kdo je bila Lalla kot resnična ženska iz mesa in krvi?

Lalla je živela v 14. stoletju v Kašmirju, regiji, ki jo danes poznamo predvsem kot jabolko spora med Pakistanom in Indijo. V zadnjih desetletjih je to območje zaznamovano s političnimi napetostmi, medetničnim in medverskim nasiljem, medtem ko sta v preteklosti v Kašmirju v harmoniji sobivali hindujska in muslimanska kultura. Lalla se je rodila ravno v času, ko je Kašmir prehajal izpod hindujske pod muslimansko vladavino, in tako njena dediščina, jezik in pesmi vključujejo atmosfero obeh kultur – močno je prisotna jogijska tradicija, Lallo pa zelo cenijo tudi kašmirski sufiji, ki še vedno prepevajo njene pesmi.

Rodila se je v hindujski brahmanski družini, torej v najvišji svečeniški kasti, kar ji je omogočilo relativno dobro izobrazbo za tisti čas, čeprav ženske v tem času niso bile pismene, ker jim formalna izobrazba ni bila dostopna. Veliko znanja in vednosti iz spisov pa se je prenašalo preko ustnega izročila. Lalline pesmi jasno razkrivajo, da je premogla veliko te vednosti.

Pravijo, da so jo okrog 12. leta v skladu s takratno tradicijo – po sistemu dogovorjenih porok – že poročili z ustreznim možem. Vendar je Lalla že od svojega otroštva naprej gojila izjemno predanost, gorečnost in hrepenenje po Bogu in duhovnem življenju; spontano naj bi padala v meditativne transe in svoje življenje želela povsem posvetiti duhovnemu iskanju, kar pa za žensko takrat ni bilo dopustno. Ženska naj bi svojo izpolnitev, tudi duhovno, dosegala preko služenja možu, otrokom, družini. Lahko je molila, obiskovala templje, vendar je bil njen temeljni fokus na družinskem življenju. Pri Lalli to ni bilo tako. Vemo, da ni imela otrok, ne vemo pa razloga za to. Legende tudi pravijo, da je Lalla vsako jutro, ko so ženske hodile po vodo, vstajala veliko prej in se na poti ustavljala v Šivovih templjih, kjer je dolgo meditirala. Njen mož naj bi celo mislil, da ima ljubimca. Doma naj bi mož in tašča nad Lallo izvajala različne oblike nasilja, čeprav sama v svojih pesmih tega ne omenja pogosto. Ena izmed legend pripoveduje, da jo je nekega dne, ko se je vrnila domov z vrčem na glavi, mož pričakal s palico. Ko je z njo zamahnil proti njej, se je Lalla naglo sklonila, in palica je razbila vrč, medtem ko naj bi voda čudežno lebdela nad njeno glavo. Ta dogodek naj bi v Lalli sprožil globok premik – nekakšno iniciacijo v odločitev, da zapusti družinsko življenje in postane potujoča asketinja brez vsega. Kot že omenjeno, to v tistem času ni bila legitimna izbira in je hkrati veljala za izjemno nevarno, saj si v takih okoliščinah prepuščen na milost in nemilost tako silam narave kot družbe.

Krutih nemilosti ljudi, ki jih je kot potujoča asketinja srečevala na svoji poti, Lalla ne zamolči.

Ne, Lalla ne molči o tem. V svojih pesmih odkrito pove, kako so jo ljudje kamenjali, pljuvali in zmerjali, kjer koli se je pojavila. Vendar je treba dodati, da so se med ljudmi začele širiti tudi govorice o njenih domnevnih čudežnih močeh, ki naj bi izvirale iz njenega visokega stanja zavesti. Prav to strahospoštovanje, ki so ga ljudje imeli do takšnih posameznikov, je verjetno Lalli omogočilo, da je preživela – kljub sovraštvu in nerazumevanju, s katerima se je soočala. Mnogi so prisluhnili temu, kar je Lalla ob različnih priložnostih izrekala, in si to dobesedno zapomnili. Tako je pravzaprav nastala njena poezija, saj do 19. stoletja nič od tega ni bilo zapisano.

Lallina poezija v tem smislu ni bila osamljen fenomen, kajti v srednjeveški Indiji so se okrog mistikov, svetnikov in pesnikov razmahnila t. i. bhaktijska gibanja, ki so poudarjala osebno, neposredno povezavo z Bogom, kar je bila alternativa ritualistični in kastno usmerjeni religiji tistega časa. Kakšno vrednost ima bhaktijska poezija danes?

Bhaktijska gibanja so vzniknila povsem spontano, zato je morda nehvaležno govoriti o “gibanjih”, saj ni šlo za organiziran pojav. Tudi njihovi nosilci, raznoliki mistiki in mistikinje, so duhovno prebujenje večinoma doživeli spontano. Poudarjali so, da lahko osebni stik z Bogom z gorečno predanostjo vzpostavi kdorkoli, kjerkoli, kakorkoli, ne glede na družbeni status, spol, premoženje, izobrazbo ali osebne sposobnosti. To pa je pomenilo močan protipol obstoječim družbenim in verskim strukturam, ki so temeljile na ekskluzivnosti. Znanje je bilo namreč v takratni Indiji rezervirano za brahmane – pripadnike kaste svečnikov in učenjakov, ki so imeli ekskluziven dostop do njega. Ta svet ustaljenih norm so bhaktijska gibanja preobrnila na glavo.

Bhaktijski pesniki in pesnice so pesnili v ljudskih jezikih in prav njihova poezija je med najstarejšimi literarnimi zakladi indijskih ljudskih jezikov. Poezijo tistih, ki so jih za dragocene prepoznali tudi v vrstah brahmanov, so pozneje prevedli v sanskrt, ki je veljal za “uradno” sveti jezik staroindijskih duhovnih izročil, kot se je zgodilo tudi v Lallinem primeru. Sicer pa je zakladnica bhaktijske poezije neizčrpna in samo neznaten del ohranjenih pesmi je preveden v neindijske jezike.

Kako bi ocenila Lallino vlogo v njenem času – bi jo lahko razumeli kot zgodnjo feministko, glede na njeno neodvisnost, upor proti družbenim normam in iskanje svobode zunaj tradicionalnih vlog, ki so bile ženskam v tistem času dodeljene?

Hvala za tvoje vprašanje, na katero z veseljem odgovorim. Eno leto sem namreč posvetila pisanju raziskovalnega članka o vplivu indijskih mističnih pesnic na družbo.

Njihov upor ni bil politične narave, temveč povsem organski. Lalla se družbenim strukturam ni upirala iz neke ideološke želje po spremembah, ampak je preprosto živela svojo pot, ki je bila globoko zakoreninjena v njenih notranjih izkušnjah. Ta notranja doživetja so bila tako močna, da preprosto ni mogla živeti po konvencionalnih normah, tudi če bi želela – ni imela izbire.

Zanimivo je, kako je na to reagirala indijska družba. Zlasti v hindujski družbi so te mistikinje in svetnice pogosto razglasili za utelešenje božanskosti, za manifestacijo principa boginje, ki naj bi bil običajnim ženskam nedosegljiv. Njihova pot ni bila razumljena kot zgled za običajne ženske, temveč pogosto kot opozorilo o nevarnosti poti, po kateri ne gre hoditi. To je veljalo zlasti od 15. in 16. stoletja naprej, ko se je zaradi političnih vplivov radikaliziral indijski islam, temu pa je z močnejšimi patriarhalnimi pravili sledil tudi hinduizem. Mnogo bhaktijskih pesnic, ki jih je bilo v tistem času ogromno, se je takrat izgubilo v pozabo. Vprašanje je, koliko drugih žensk je imelo podobno pot kot Lalla, pa o njih nikoli ne bomo izvedeli.

Mistikinje in svetnice torej niso imele neposrednega vpliva na družbene spremembe, ki bi izboljšale položaj žensk. Tako menijo sociologi. Vendar pa sem prebrala študijo antropologinje, ki je raziskovala sodobne asketinje, modrinje in meditatorke v Indiji, ki danes hodijo po tej poti. Njihova interpretacija se razlikuje od sociološke. Prepričane so namreč, da so svetnice, kot je bila Lalla, kljub vsemu odprle močno polje – pot, po kateri lahko danes hodijo tako ženske kot moški.

Koga časti Lalla, da so jo za svojo vzeli tako hindujci kot muslimani?

Božanstvo, ki ga Lalla časti, imenuje Šiva – verjetno zato, ker je bil šivaizem v tistem času najpogostejša oblika religije v Kašmirju. Vrhovni Bog Šiva, ki se v antropomorfni obliki pojavlja tudi v mitih, je v najvišjem smislu, kot ga razume tudi Lalla, absolutna čista božanska zavest, ki ustvarja in prežema vse stvarstvo. Ta božanska iskra prebiva v vsakem izmed nas. Lalla to izrazi v eni izmed svojih pesmi, kjer pravi: Šiva živi vsepovsod. Ne ločuje hindujca od muslimana. Najgloblji jaz, ki prebiva v tebi in drugih – to je Šiva. Dobro si ga oglej.

Sicer pa sta hinduizem in islam v Indiji dolgo časa precej harmonično sobivala, kar je bilo v veliki meri odvisno od vladarjev tistega časa. Zlasti v Kašmirju so bile meje med sufiji in jogiji pogosto zabrisane, med seboj so si celo izmenjevali znanja o doseganju mističnih stanj. Mistiki, ki izhajajo iz lastne neposredne izkušnje z božanskim, so po naravi zelo vključujoči; zanje pripadnost določeni religiji ni tako zelo pomembna. Čeprav sledijo svoji poti, niso izključujoči do drugih – lahko jih nagovori glas iz druge tradicije, ki izraža stanja, ki so jim blizu in ki so jih okusili skozi svojo lastno prakso.

Lallino sporočilo nas vodi v stanja, ki so onkraj vseh koncepcij, onkraj vseh uveljavljenih religij in filozofij. Pravi: Tisočkrat sem učitelja prosila, naj imenuje neimenljivo. Potem sem se vdala. Le kako bi lahko imenoval vir, ki rojeva vsa imena? Govori torej o praizvoru, ki ga različne religije poimenujejo z različnimi imeni, a gre za nekaj, kar je v resnici neimenljivo in neizmerljivo, pa vendarle vsem znano v globinah srca. Ko pride pravi čas, se nas dotakne in razkrije.

Kot “praznina, ki se staplja s Praznino”?

Ko Lalla govori o najvišjih stanjih uvida, pogosto uporabi pojem praznine, ki je vseprisoten tudi v budizmu. Čeprav je praznina stanje, izpraznjeno vseh poimenovanj, pojmovanj in oblik, je hkrati polna prazvena, ki poraja vse, kar je. Praznina je torej hkrati polnina, v sanskrtu purnata.

Lallina duhovna praksa je bila prežeta s tantričnimi načeli, ki pa nimajo, kot praviš, kaj dosti skupnega z našim trenutnim razumevanjem tantrizma.

Res je, danes nam beseda “tantra” večinoma asociira na kultivacijo razširjenih stanj zavesti preko zavestne spolnosti, v Lallinem času pa je imela povsem drugačen pomen. Izvorno se tantrizem nanaša na svete tantrične spise, ki so, podobno kot vedski spisi, veljali za božansko razodete. Indijska družba je bila zasnovana na vedskem znanju, tantrizem pa je ponudil nekoliko drugačen pogled na življenje, ki je bil osredotočen na dva temeljna principa – moškega in ženskega. V šivaizmu sta ta principa Šiva in Šakti. Šiva simbolizira absolutno čisto zavest, medtem ko Šakti predstavlja energijo, moč – žensko silo, ki je ustvarjalka vseh pojavov. Šiva in Šakti sta v resnici eno, kajti Šakti je le manifestacija Šive, torej božanske zavesti. Svet je vibracija božanske energije Šakti, ki je obenem prežeta z božansko zavestjo. Tako je vse, kar obstaja – od naših misli do mize, za katero sediva –, vibracija te zavesti.

V tantrizmu ni nič naključnega; vse je prepleteno in povezano, saj je Šiva ali božanska zavest vseprisoten. Iz polja svetega tako ni izključeno nič – božansko se lahko razodene v vsaki stvari. Medtem ko je vedska družba strogo ločevala med tistim, kar je čisto, in tistim, kar je nečisto, med duhovnim in neduhovnim, med tistim, kar podpira duhovno pot, in tistim, česar se je treba izogibati, da se ne bi omadeževala duša, je tantrizem zavračal to dualnost. Tantrizem je nedualističen, ker je vse izraz božanske energije, zato je za tantrika dan noč in noč dan; belo je črno in črno je belo. Gre za to, kako praktikant ali praktikantka spretno uporabi vse, kar prinese življenje, in to preoblikuje v priložnost za stik z božanskim.

V smislu osebne duhovne prakse so bile tantrične tehnike pogosto skrite, Lalla pa v svojih pesmih mestoma namiguje nanje. Te prakse so vključevale jogo, poznavanje skrivnih notranjih energijskih poti, delo s kundalini energijo, ravnanje s prano (življenjsko silo), dihalne tehnike in odpiranje notranjih kanalov. Namen teh praks je bil osvobajanje ujete Šakti, da bi se zavest razširila in se sčasoma poenotila s Šivo. Na tej poti je praktikant/ka vedno znova izzvan/a, da vse, s čimer ga/jo življenje sooča – tako v notranjem kot zunanjem svetu – postane del poti, del učenja. Nič ni izključeno kot nebožansko, vse je del duhovne poti.

Nekateri tantrični učitelji so učence vpeljevali tudi v prakse, ki so bile v konvencionalni družbi nezaželene ali prepovedane, kot na primer obredno uživanje mesa ali obredna spolnost. Slednje je le majhen delček te izjemne kulturne tradicije, na katero se danes navezujejo sodobne različice tantrizma.

Bistvo tantrizma je torej v tem, kako vse okoli sebe prepoznati kot izraz božanskega. Kako vsako dejanje preobraziti v čaščenje Boga in kako, kot pravi Lalla, vsako besedo spremeniti v molitev ali hvalnico Božanskemu plesu.

Morda ostaja Šiva prav zaradi svoje vseprisotnosti tako skrit? “Glej ga, kako živi pod tvojo kožo, v tvojih kosteh,” pravi Lalla. Morda nam je celo preblizu?

“Šiva se dobro skriva” je vrstica, ki se ponavlja v veliko Lallinih pesmih. V angleščino jo je prevajalec prevedel kot: Shiva is playing hard to get. Meni pa se je zdelo, da se v slovenskem prevodu “Šiva se dobro skriva” tako čudovito rima – v smislu, da je to božansko, ki je v vsem, nerazvidno. To, kar mi vidimo, so pojavi, toda zavest, ki je onkraj njih, je nevidna. Indijska filozofija uči, da je ta zavest tisti ali tisto, ki gleda oziroma zaznava, in nikoli tisto, kar je vidno, kar gledamo, zaznavamo, kar je lahko zaznano. Ta zavest je po eni strani vseprisotna, po drugi strani pa ravno zaradi tega tako dobro skrita. Lalla nas igrivo vodi skozi načine, na katere se to, kar poimenuje Šiva, skriva, da bi spoznali, kaj je tisto, kar je razvidno, in kaj skrito.

Lallina kritika nekaterih svečeniških praks še danes ponuja dragocene napotke za resne duhovne iskalce. Katere prakse je Lalla okrcala?

V svojih pesmih se Lalla ostro odziva na številne svečeniške prakse svojega časa, zlasti na žrtvovanje živali, ki ga z ogorčenjem zavrača: Hej, svečenik, pa kdo te je naučil, da s svojim kamnom žrtvuješ čutečo žival? Prav tako kritizira pretirano navezanost na obredje in pravi: Sveta trava, oljna svetilka, voda … Samo še en seznam. Gre za ključne stvari, ki so jih uporabljali v hindujskih obredih tistega časa. Lalla spodbuja k poti navznoter – k jogijskim notranjim postopkom, kjer je daritev simbolna; človek sam, njegova življenjska energija in zavest je temeljna daritev.

Lalla se obregne tudi ob pretirano zanašanje na svete knjige in spise, pri čemer pravi: Prepusti knjige papagajem, ki v kletkah žebrajo imena boga, s čimer karikira brahmanske prakse. Brahmani, poznavalci manter in varuhi ortodoksnih tradicij, so imeli ekskluzivno pravico do teh znanj, zapisanih v svetih knjigah, vendar pa Lalla poudarja: Zazri se v srce, tam piše vse.

Dotakne se tudi filozofov in učenjakov svojega časa: Koliko lažje je študirati kot delovati, namesto da bi se spustil v Srce. In pravi: V gosti megli sem na poti navznoter izgubila svete spise in sprevidela. Ko je Lalla opustila vse intelektualno znanje in se prebila skozi gosto meglo notranje poti, je sprevidela tisto, kar je čista svežina, kar je neposredna zaznava, spoznanje resničnosti resničnega, iz česar govori.

Kar je tisto, kar Lalli največ pomeni?

To je notranja naravnanost. Opazovanje svojega diha. Delovanje brez misli na sadove. Biti, zares biti, kjerkoli že si. Ohranjati ravnovesje: ne podlegati nebrzdanim užitkom in ne mučiti telesa s pretirano askezo. Pomagati drugim skozi življenje, to je najbolj prava pot.

Človeška pot od nevednosti do spoznanja je boleča, duhovni potnik mora skozi številna postajališča, “čistilnice”, prehoditi mora notranje puščave in težko prehodne goščave, da bi se osvobodil zemeljskih iluzij. Lalla odkrito razkriva različna stanja, skozi katera je sama morala iti – in moram priznati, da človeku kar nekoliko odleže, ko spozna, da tudi duhovni velikani niso bili imuni na te izzive.

Lallina pot ni bila lahka, še posebno glede na vse okoliščine, ki sva jih že omenili. Njeno življenje je potekalo zunaj družbenih norm, pogosto je bila izključena, zasmehovana, izpostavljena nasilju in pomanjkanju. Kot sama pravi, je zelo dobro poznala žalost in lakoto. Toda čeprav njena poezija izvira iz surovih življenjskih izkušenj, se vedno znova odpira v stik z božanskim. Šla je skozi nešteto preobrazb, preden se je očistila in postala, kot sama pravi, “oblačilo Duha”. Njena pot je živa, iskrena; izraža jo zelo neposredno, kar ji daje izjemno moč. V njej so vse barve življenja – veliko je teme, bolečine, trpljenja, strahu, obžalovanja, izgubljenosti. Govori torej o stanjih, ki so nam vsem znana, vendar pa niso dokončna.

Mar so vsa ta stanja na poti nujno potrebna?

Ne vem, če so nujno potrebna, a mnogi med nami jih doživljamo – ne le na začetku, ko si še rahel in zelen, temveč se lahko pojavijo tudi pozneje, ko se intenzivno soočaš z notranjo temo ali na primer globoko doživljaš trpljenje sveta in podobno. Lalla je sopotnica tudi skozi te temne pokrajine. Iz lastne izkušnje lahko povem, da so me močni uvidi svetlobe vedno vodili v obdobja preizkušenj – kot da mi je bila svetloba dana, da jo kot baklo nosim skozi kraljestvo teme. Tako kot pravi Lalla: Čvrsto sem se oprijela notranje luči na dolgi poti skozi kraljestvo teme.

Tudi mama Manca je doživela nekaj podobnega, ko je napisala svojo prvo zbirko srčnic Iz trebuha in neba, preden jo je doletela bolezen. Sama si je to razložila kot uvid, ki ji je že vnaprej napovedal, kar prihaja. Te srčnice so bile znanje, ki ga je potrebovala in ki ga je skozi bolezen tudi utelešala, kljub hudemu trpljenju. Nato je ustvarila še drugo zbirko Iz neba do dna, ki jo je pripravila na smrt, njen zadnji prehod. Tako deluje življenje – skozi preizkušnje nas brusi kot v mlinskem kolesju, da bi lahko uzrli svoje resnično bistvo.

”Zdaj sem nesmrtna, tega ni več mogoče spremeniti. Pa kaj, če sem zato pri živem telesu mrtva!” pravi Lalla. Kaj v resnici umira v teh tisočerih majhnih smrtih, ki jih doživljamo na poti v nesmrtnost?

Tisto, kar bo umrlo, kar je lahko ubito, je človeški ego, pravi Lalla. To je to, kar je minljivo – telo in um, vezana na materialnost, ki se izgublja v kalnih vodah sveta. Kdo izmed nas ne bo umrl, kdo ne bo uničen? Vsi v sebi nosimo oboje – tako smrtnost kot nesmrtnost. Na eni strani to, kar lahko morda zavestno umre v notranjem ognju duhovnega prebujenja, in na drugi strani to, kar je neumrljivo – kar se bo rodilo in s smrtjo ega dobilo več prostora: božanska zavest. Zagotovo pa je proces umiranja ega, vsaj po mojih izkušnjah, izjemno boleč.

Lalla pogosto uporablja prispodobo življenja kot mlina, ki nas bo neizogibno zmlel. Tisto, kar bo zmleto, je naš egoistični jaz, ki je pogojno resničen. Medtem pa fina snov, v katero bomo zmleti, predstavlja naš božanski jaz, našo božansko esenco.

Kateri Lallin verz je najbolj tudi tvoj?

Po vseh teh letih plesa z Lallo v meni odzvanja celota. Različni verzi si med sabo podajajo roke in spontano se mi dogaja, da se v določenih trenutkih aktivirajo. Tudi zdaj, ko se pogovarjava, se kot odgovor na tvoja vprašanja vklopi določen verz. Prav v tem trenutku mi je recimo zazvenel tale: Ugled: le pljusk, pa vse odplakne. Trenutno je nad Lallo in knjigo veliko navdušenja, omenjeni verz pa je očitno sporočilo zame, da se ne smem vezati na to. To, da imajo ljudje v nekem obdobju morda dobro mnenje o tebi, je zelo krhko. Ves čas se moram zavedati, da sem ta, ki služi, in da so nad mano močnejše sile, ki mi dajejo in odvzemajo vse, kar si želim – v Indiji pravijo: Šiva da, Šiva vzame. Ko dobimo nekaj malega in se na to navežemo, to tudi izgubimo – takšna je moja izkušnja.

Zdaj ne morem še mimo osebnega vprašanja: kaj je tisto ključno, kar si našla v kašmirskem šivaizmu, tej manj znani veji indijske filozofije, kar te je tako globoko nagovorilo?

Najprej so bila notranja doživetja. Pri devetnajstih sem namreč začela obiskovati tečaje joge v ljubljanskem Tara centru pri indijski učiteljici Swami Vishwashakti Saraswati, ki deluje pod okriljem Biharske šole joge. Tam sem prejela številne ključe in učenja, o katerih govori tudi Lalla. Z zelo intenzivnim notranjim delom so se mi začela odpirati mogočna notranja doživetja, bolje rečeno – nov način videnja in zaznavanja sveta. Začela sem preučevati indijska izročila, religijo in duhovnost, ker je ta vsebovala jezik, ki se je najbolj približal moji notranji izkušnji. Vendar je vse do srečanja s kašmirskim šivaizmom nekaj v meni vedno znova ostajalo nezadovoljeno, lačno.

Nedvojnostna vedanta, ki uči, da je vse Eno, mi je bila sicer blizu, vendar v tem Enem iluzija (maya) sveta preprosto izgine. Meni pa se je vedno kazalo, kot da ima ta iluzija neko vrednost, da si ne zasluži biti zavrnjena. V stanjih, ki sem jih doživljala, v meni ni bilo odklonilnega odnosa do sveta, življenja ali drugih bitij – ravno nasprotno. Iz najglobljih stanj sem izšla z več ljubezni do življenja in manjšo navezanostjo. Nenavezanost ne pomeni zavračanja, temveč ti daje možnost, da zares ljubiš, ker se ne bojiš, da bi ti bilo kaj odvzeto. Tako lahko življenjski tok resnično teče svobodno skozi tebe.

Ko sem naletela na spise manj poznanega kašmirskega šivaizma, sem našla to, kar sem iskala. Ta tradicija govori prav o tem – kako lahko sveta, božanska stanja včasih doživljaš brezosebno kot praznino, drugič pa zelo osebno kot božansko prisotnost. Kašmirski šivaizem združuje oba vidika, a se ničesar ne oklepa. Zato se lahko z veseljem učim od katere koli verske tradicije. Res pa je, da imaš eno osnovno pot – v mojem primeru je ta pot zelo vezana na indijsko kulturno okolje.

Zdi se, da Jungova teza, da zahodnjaški um ne more v celoti razumeti in ponotranjiti vzhodnih duhovnih praks, ker je globoko oblikovan s kolektivnim nezavednim krščanstva, krščansko simboliko in vrednotami, v tvojem primeru ne drži.

Po moji izkušnji to res ne drži. Ko sem se srečala z indijskimi duhovnimi izročili, sem imela občutek, kot da sem končno prišla domov. Z vsem spoštovanjem do zahodne krščanske tradicije – zelo rada berem krščansko izročilo in mistike ter z veseljem zmolim rožni venec –, vendar se znotraj teh prepričanj nikoli nisem povsem udomačila. Indijska duhovna prostranstva pa so mi odprla obzorja, ki mi omogočajo, da zares občutim in izkušam globlje dimenzije sebe in sveta.

Kaj nam z Lallo na koncu polagata v srce?

Imaš s sabo knjigo?

Seveda.

Zdaj bom pomislila na vse, ki bodo to brali in naključno odprla knjigo:

KDOR IZGOVARJA

Šivovo ime

in se drži

labodje poti,

kdor enakodušno sadi drevesa

brez misli na sadove,

si prisluži milost Učitelja,

ki je prvi med bogovi,

tudi če ga posvetnost

zaposluje

vse dneve in noči.

Labod simbolizira dušo. Čeprav plava v blatnem jezeru, ostaja bel in neomadeževan. Tudi mi, podobno kot labod, lahko v blatni vodi posvetnega življenja živimo čuječno in zavestno. Tisti, ki živi zavestno, ki hrani svojega notranjega laboda in deluje iz notranje čistosti, ne da bi bil obremenjen z rezultati svojih dejanj, si lahko prisluži Božansko milost, ki mu odstre Resničnost.

Spraševala: Vesna Fister