To je tipični stavek toksičnih staršev, ki v otroku pusti nevidne rane za vse življenje

Zdi se nedolžno in hitro je izrečeno. Včasih čisto iz navade, drugič iz jeze... A stavek »Ne povej tega očetu«ali »Ne povej mami« je eden od najnevarnejših vzorcev, ki jih lahko starš prenese na otroka.

Morda se izreče v šali ali kot poskus, da bi se izognili prepiru s partnerjem. Toda za otroka to ni nikoli nedolžno. To je trenutek, ko odrasli naredijo nekaj, kar je za otrokovo psiho nepošteno, pretežko in včasih celo pogubno.

Otrok ni staršev zaveznik, terapevt ali varuh skrivnosti. Ko starš od otroka pričakuje prikrivanje, nevede ustvari dinamiko, ki lahko pusti nevidne rane za vse življenje. 

Če mama otroku reče: »Ne povej očetu,« ali oče otroku šepne: »Ne povej mami,« je to znak, da odnos med partnerjema ne deluje. To je znak prestrašenega, ranjenega ali manipulativnega odraslega.

To je alarm, ki kaže, da eden od partnerjev ni sposoben iskrenega odnosa – ne s partnerjem, ne z otrokom. Otrok to začuti in to ga zaznamuje. Otrok se namreč v trenutku znajde v vlogi, ki je ne zmore in ne sme nositi: v vlogi zavezništva proti drugemu staršu.

Zakaj je prikrivanje tako uničujoče?

1. Otrok se nauči, da ljubezen zahteva skrivnosti.
   Da mora nekaj skrivati, da ga bodo imeli radi.
2. Otrok postane čustveni posrednik med staršema.
   Kar je zanj nevzdržno breme.
3. Otrok se znajde v vlogi “posrednika”, “zaščitnika”, “kršilca lojalnosti”.
   To povzroči izjemen notranji konflikt.
4. Pojavi se sram – občutek, da nekaj ni v redu z njim, ne s starši.
5. Otrok začne verjeti, da je odgovoren za čustva odraslih.
   In to prepričanje lahko nosi v svoje odrasle odnose.

“Če povem resnico, bom nekoga prizadel”

To je ena najpogostejših ran odraslih, ki so morali kot otroci nositi družinske skrivnosti. V odraslosti se kaže kot:

• težava izražanja resnice
• nesposobnost postavljanja mej
• občutek odgovornosti za čustva partnerja
• izogibanje konfliktom
• sram, krivda, tesnoba
• pretirana vloga “rešitelja” v odnosih

Skrivnost, ki jo otrok ni smel izreči, postane notranja tišina, ki v odraslosti duši njegove odnose.

Zakaj starši to sploh počnejo?

• iz strahu pred partnerjevo reakcijo
• zaradi prikrivanja lastnih napak
• ker želijo otroka pridobiti “na svojo stran”
• zaradi manipulacije in nezrelega partnerskega odnosa
• ker so tudi sami odraščali v družini, kjer so skrivnosti pomenile “preživetje”

V nobenem primeru to ni odgovorno vedenje. V vseh primerih je otrok žrtev dinamike, ki se mora končati.

Kaj naredi tak stavek otroku?

Ko mu je mama ali oče rekel: “Ne povej naprej,” je otrok razumel:

“Če povem, bom izdal. Če ne povem, bom lagal.”

Otrok je ujet, ne more zmagati. Lahko je le prestrašen. To je za otroka boleč položaj, ki mu ga nikoli ne bi smeli naložiti.

Kako to preprečiti?

1. Nikoli ne dajajte otroku naloge, da skriva resnico.
2. Ne uporabljajte otroka kot posrednika med partnerjema.
3. Ne iščite zavezništva s svojim otrokom.
4. Ne zdravite svojih ran skozi otroka.
5. Če imate strah pred partnerjem, iščite pomoč odraslih – ne otroka.

Najpomembnejše: Otrok ima pravico do dveh staršev – brez skrivnosti, prikrite lojalnosti in čustvenih obremenitev. In če partnerstvo razpada, je prav odrasla odgovornost, da se zaščiti otroka – in ne, da se otrok uporablja kot zaščita.

Ko starš otroku reče “ne povej naprej”, se morda zdi, da ščiti sebe. V resnici pa nehote rani tistega, ki ga najbolj ljubi. Otrok, ki se nauči skrivati resnico, v odraslosti pogosto skriva samega sebe. In nič ni bolj boleče kot to.