Tišina je lahko balzam za dušo, a v odnosu je lahko tudi rezilo; odvisno od namena, s katerim jo uporabimo. Preberite si članek o tem, zakaj je tiha maša v odnosih ena najbolj prikritih oblik čustvene bolečine.
V zgodbah mornarjev iz 19. stoletja se pojavlja nenavadno krut ritual: človeka, ki je bil članom posadke trn v peti, preprosto niso opazili in ga ignorirali. Nihče ni spregovoril z njim, nihče mu ni odgovoril, nihče ga ni vključil. Tedni popolnega molka so bili dovolj, da so tudi najmočnejšega med njimi zlomili.
Čeprav se danes ne nahajamo na ladjah sredi oceana, se ista dinamika dogaja v naših domovih, partnerstvih, družinah, tudi v službah. Tišina, umik, ignoriranje, izključitev brez besed – je ena od najbolj bolečih oblik prikrite agresije. In pogosto je globoko spregledana.
- Preberite si še: Ni normalno, če s partnerjem igrata TIHO MAŠO
Tišina zaboli tam, kjer smo najbolj ranljivi
Raziskave kažejo, da izključenost aktivira isti del možganov kot fizična bolečina. Ko nas partner, starš ali prijatelj ignorira, torej ne trpimo le čustveno, ampak trpi tudi telo.
Najprej se pojavi jeza. Sledi žalost. Nato dolgo razmišljanje o tem, kaj smo naredili narobe. Če tišina traja dovolj dolgo, pride do vdaje, ki iz nas izčrpa življenjsko moč; pojavi se brezup, otopelost ali depresivnost.
Zakaj to počnemo?
Večina ljudi, ki uporablja tišino kot kazen ali pritisk, tega ne počne zato, ker bi želeli uničiti odnos. Pogosto je to edini način, ki so ga videli doma.Edini način, ki ga poznajo, ko jih preplavijo čustva. Nekateri se s tišino izogibajo konfliktu. Drugi verjamejo, da bodo z umikom »kaznovali« bližnjega. Tretji ne vidijo več izhoda iz odnosa in se preprosto izključijo. Toda ne glede na motiv tišina zareže globoko.
Kako prepoznati škodljivo tišino
Če se partner ali bližnji redno poslužuje tišine, ni to majhen opozorilni znak, temveč alarm. Še posebej v zgodnjih fazah odnosa. Odrasel človek, ki se ne zmore pogovarjati o neprijetnem, ampak kaznuje z molkom, pokaže na pomembno čustveno ranjenost, ki se bo sčasoma najverjetneje ponavljala. "Tiho ravnanje" je treba jasno poimenovati, ga razumeti in se o tem pogovoriti.
Prekinitev družinskega vzorca
Mnogi med nami smo tišino spoznali kot otroci. Morda so starši med sabo uporabljali molk. Morda so ga uporabili nad nami. Če se danes zalotite, da se umikate, ko ste prizadeti, je to vaša priložnost, da prekinete generacijski tok, ki ni služil nikomur. Zavedanje je prvi korak. Drugi je nežna, a mogočna odločitev: izberem drugačen način.
Govori, preden te preplavi tišina
Tiho ravnanje pogosto izvira iz notranjega preplavljanja in premlevanja. Iz nezmožnosti, da si priznamo, kako nas je nekaj prizadelo. In nato iz kaznovanja drugega, ker sami ne zmoremo izraziti svojega nemira.
Raziskave kažejo: ljudje, ki dolgo nosijo konflikt v sebi in ga nikoli ne izgovorijo, najpogosteje posežejo po izključevanju. Zato sprememba ne zahteva herojskih dejanj. Zahteva nekaj, kar je preprosto, a težko: poimenovati občutek. Izreči en stavek. Ne dovoliti, da tišina postane kazen.
- Preberite si tudi: 3 razlogi, zakaj je včasih dobro biti "volk samotar"
Ko tišina postane zdravilo
Obstaja pa tudi druga vrsta tišine. Tista ne zapira in ne kaznuje, temveč zdravi. Tudi številne duhovne tradicije vedo, da je prostovoljna, zavestna, ljubeča tišina eden najmočnejših načinov, da se ponovno povežemo sami s sabo. Ta tišina zmanjšuje zamere, mehča ego in čustvene drame. Tišina je lahko kazen ali prostor. Orodje ali zdravilo. Odvisno od tega, ali jo uporabimo iz strahu ali iz ljubezni.
A v odnosih je ena stvar gotova: tišina, s katero želimo prizadeti drugega, nikoli ne zdravi. Zdravi le iskrenost, prisotnost, nežna beseda in pogum, da se pokažemo ranljivi. Ko izbiramo tišino, izberimo tisto, ki nas povezuje. Ne tiste, ki nas razdvaja.
Vir: theatlantic.com
