Kaj je tisto, kar nas naredi pogumne in močne?
Ena izmed bistvenih stvari v življenju, ki me polni in osmišlja, je bivanje v naravi oz. hribolazenje in raziskovanje skritih kotičkov. Življenje sem si postavila tako, da lahko ves prosti čas preživim v hribih. V betonskih ulicah pač ne morem delovati.
Zavedam pa se, da gre lahko hitro tudi pri takšnih udejstvovanjih za nekakšno dokazovanje. Bodisi sebi ali drugim. Iskanje vrednosti. In čeprav trdim, da lahko smisel bivanja najdemo prav v naravi, mi tokrat rojijo po glavi rahlo drugačne misli. Malce drugačni pogledi.
Ko se opazujemo med seboj, vidimo, kako vsakdo od nas išče potrditve in pozornosti na svoj način. To počnemo na bolj ali manj bizarne načine. A zagotovo vsi na koncu nezavedno iščemo eno stvar… ljubezen.
Nekateri morda skačejo iz odnosa v odnos, ker tako iščejo potrditve svoje lastne vrednosti. Drugi iščejo potrditve v gostilni za šankom, tretji v adrenalinskih športih, četrti v fitnesu, peti z najnovejšim avtom, šesti z novimi oblačili, sedmi s tem, kako “duhovni” so, osmi z kdo ve čim... Pa saj niti ni pomembno. Pomembno je le to, da se vsakdo na neki točki zave, kakšni podzavestni mehanizmi ga vodijo v določena dejanja. Nato pa začne raziskovati sebe in ne dovoli več, da z njim nezavedno upravljajo vzorci, travmatične izkušnje iz preteklosti ali manjki ljubezni oz. pozornosti iz otroštva. Kar pa seveda ni lahko delo. Je pa precej pogumno...
In kaj imajo s tem hribi? Sama ugotavljam, da nisem najbolj pogumna ali vredna samo takrat, ko mi uspe preplezati goro, ferato ali zahteven teren, ko 10 ur hodim s težkim nahrbtnikom in naredim 2000 metrov višinske razlike. Ampak sem pogumna predvsem takrat, ko uspem zares in iskreno izraziti sebe. Takrat, ko si dovolim biti jaz jaz. Ko neham zanikati samo sebe (sebi), ker me je strah kdo ve česa, in si samo dovolim čutiti. Tudi navidez nesprejemljive reči. Ko si dovolim iti globoko, čeprav je to v tem svetu dokaj nezaželjeno. In čeprav je tudi zame strašljivo in tvegano. Tudi to je zagotovo pogum, kajne? In predvsem svoboda. Eno je svoboda, ki jo čutim takrat, ko stojim na vrhu osamljenega dvatisočaka, eno pa svoboda, ko lahko povsem odprem svoje srce in sem povsem iskrena. Do sočloveka in do sebe.
To ne pomeni, da bom od tega spoznanja naprej sedela doma in ne bom več iskala smisla življenja v naravi, skali ali kjerkoli drugje. To samo pomeni, da se počasi zavedam tega, da je včasih goro potrebno preplezati v dolini, v odnosih in predvsem… v sebi.
Ana Vehovar
- Poglejte si še: Zakaj grem s prijatelji raje v naravo kot v gostilno
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj