Toksična tekmovalnost nam je bila vcepljena v glavo

V osnovni šoli smo si s prijatelji, s katerimi smo skupaj odraščali, praviloma vedno lepo pomagali.

Nekoliko pa se je začelo zatikati pred koncem osnovne šole, ko se je začel boj za Zoisove štipendije. Razpisanih štipendij je bilo (za našo majhno šolo, hkrati pa veliko število potencialnih kandidatov) malo.

Ko je postalo jasno, da vsi, ki smo precej odstopali od drugih, ne bomo mogli dobiti štipendije, sem dobil občutek, da smo začeli bistveno bolj tekmovati med seboj, kot smo to počeli prej.

Seveda si je razumljivo prizadevati za posebne priložnosti, vendar pa je otrokom nujno predati zavedanje, da bo v življenju v vsakem primeru vedno vsega dovolj za vse, če se bomo le naučili deliti in sodelovati.

Ali veste, katera živa bitja na Zemlji dočakajo najvišjo starost? To niso želve, kot ste morda pomislili, temveč orjaška drevesa, sekvoje. V čem je njihova skrivnost?

Rastejo v krajih z burnim podnebjem, s številnimi neurji. Tako močnimi, da so drevesa za divji veter, ki piha z več kot 100 kilometri na uro, lahek plen. 

Zavoljo tega so se sekvoje zaščitile tako, da imajo močno povezane korenine z drugimi sekvojami. Tako so ena drugi v oporo in pomoč.

Če bi bila vsaka zase, bi jo veter zlahka zgrabil, prelomil in uničil, tako pa vzajemno dočakajo več tisoč let. Ob močnem neurju pa se le primejo "za roke" in se prijetno zibljejo v ritmu vetra. 

V naši naravi je, da skupaj sodelujemo in pomagamo. Vsa toksična tekmovalnost nam je bila vcepljena v glavo kasneje. Čas je, da se vrnemo k lastnemu bistvu in to predamo tudi na svoje otroke. 

Prirejeno po: Andrej Pešec: Vzgoja motiviranih, zdravih in odgovornih otrok

• Preberite si še: Spraševanje je osnova za spremembo

Novo na Metroplay: Ninna Kozorog prekinila molk | N1 podkast s Suzano Lovec