Tomo in Bojana Križnar: Otroci ubijajo otroke. Mi pa gledamo stran.

Nekatere zgodbe z leti ne izgubijo svoje moči, ampak postanejo še bolj pomembne. Intervju s Tomom in Bojano Križnar je bil prvič objavljen v zimski številki revije Sensa. Ker vojna v Sudanu še vedno terja na tisoče življenj, vprašanja, ki jih odpira, ostajajo boleče aktualna. Zato ga objavljamo v rubriki Izbrano – med zgodbami, ki si zaslužijo, da jih beremo znova. 

Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar sta človeka z izjemno življenjsko
energijo, ki jo usmerjata v vrednote, diametralno nasprotne od zaslepljenega
potrošniškega individualizma. Sta dinamičen tandem, ki z neomajnim humanitarnim aktivizmom – kljub vsej brutalnosti, ki jo vidita – svoji življenji namenjata reševanju življenj. Predvsem v Sudanu. Z režiserko Majo Weiss in montažerjem Petrom Braatzem ter v koprodukciji s TV Slovenija zdaj končujeta svoj naslednji dokumentarec Pismo Evropi, ki sta ga pet let snemala v Nubskih gorah.

Film govori o Nubah v gorah Kaunyaro, ki se pred zlomom branijo z ljubeznijo. Ljubezen jih dela močne. Zato so še tam. Bo zmagalo človekoljubje ali ljudomrzništvo? Bojana in Tomo sta prepričana, da prvo.

Oktobra 2025 se je v mestu El Fasher v Darfurju začel dogajati masaker. Kupi trupel so prek satelitskih posnetkov vidni tudi iz vesolja, v medijih pa se jih skoraj ni zaznalo.

T: Mislim, da zato, ker smo rasisti. Globoko smo preparirani z idejami prejšnjih stoletij, ko smo Evropejci osvajali, kolonizirali in izkoriščali ljudstva po vseh kontinentih. Od začetka ekspanzije v še zadnje pore planeta nam naši pustolovci v možgane infiltrirajo ideje, da so ljudje tam onkraj morij manj sposobni, necivilizirani, barbarski … Najprej misijonarji nato pa tudi racionalisti so nam naredili predstavo, da smo »beli« ljudje krona stvarstva. Razširilo se
je prepričanje, da so vsi drugi manj vredni in obsojeni na izumrtje. Če jim pomagamo umreti, jih bomo odrešili trpljenja. To je eden od vzrokov, zakaj ni poročil iz Afrike.

B: Midva sva imela številne sestanke in dogovore na različnih vrhovih, ampak večinoma se je nekje ustavilo. Vse do lani, ko sva imela sestanek s predsednikom RS Slovenije Robertom Golobom in ga prosila, da v Varnostnem svetu ob Ukrajini in Palestini opozori na pomoč tudi soljudem v Sudanu. Problem je, da je naša oblast zelo nemočna. Ker so v rokah drugih in tudi tisti, ki želijo kaj narediti, lahko naredijo zelo malo. Zanimivo je tudi, da politični vrh
dobiva informacije o grozotah, vendar te informacije ne grejo naprej v javnost. Ni interesa, da bi to ljudje vedeli. Veliko ljudi skrbi samo še za njihovo lastno blaginjo. Ampak Gaza je v medijskem fokusu, Sudan pa sploh nič, tema.

T: Tema je črna. Črnci so v temi še bolj črni. Najbolj črni so v srcu teme. Množična kultura ne vidi v Afriki ničesar lepega. Arabci so nam vendarle bližje, imajo stavbe, zidake, s katerimi se ponašajo civilizacije med Evfratom in Tigrisom. Za Afričane pa še danes velja, da so živeli še na drevesih, ko smo mi prišli tja. Kar sploh ni res. Nubijci so tisoč let pred Kristusom iz današnjega Sudana vladali celotni dolini Nila. Kleopatra je bila črna …

Kaj se zdaj dogaja v Sudanu?

T: Zdaj v Sudanu otroci ubijajo otroke z droni. To je zadnja strategija politike "Ubij sužnja s sužnjem". Zdaj tujci za iztrebljanje Afričanov iz Sudana zlorabljajo tehnologijo, pred katero ni obrambe. Na vladno bombardiranja z ruskimi antonovi in kitajskimi migi smo se navadili. Takoj ko smo jih zaslišali, smo bežali v izkopane jame in jarke, ti zahrbtni ceneni stroji pa se pritihotapijo neslišni, nevidni v koče iz slame in ilovice in eksplodirajo …

Pozor: Sudanci so bili še pred kratkimi sufiji, nikoli niso bili vahabiti. Vrteli so se, kot se vrtijo derviši v Turčiji in iskali svojo pot k bogu. Potem pa so doživeli prekletstvo. Leta 1977 so na meji med severnim in južnim Sudanom, ki so jo naredili Britanci, odkrili nafto. Bush starejši, ki je takrat delal za Chevron, je v Kartumu pokazal zemljevide, kje so nahajališča. Takrat so ponoreli. Namesto da bi Sudan postal žitnica za arabski svet, je na jugu, kjer imajo večinoma
afriško identiteto, prišlo do upora, ker so na severu, kjer imajo arabsko identiteto, začeli pogrom.

Porinili so jih z naftnih polj, da jim ne bi bilo treba ničesar dati. Še danes so naselja na naftnih poljih najbolj revna v obeh Sudanih, ker nočejo nič dati ljudem. To izhaja iz kulture lova na sužnje. Lovci so bili v glavnem arabskega porekla, sužnji pa so bili Afričani. Še danes imajo to grozno delitev na žrtve in gospodarje. Gospodarji nikoli niso ničesar vlagali v lovišča, tja so hodili samo krast. Tudi kolonialni Angleži niso dovolili v rezervate nikomur drugemu, razen misijonarjem, da so jih pokristjanjevali. Ti so opisovali, da so Nube prijazni ljudje.

Ko sem leta 1983, preden je bila odkrita nafta, sam potoval čez cel Sudan, se nisem bal. Zdaj niti približno ne bi mogel več tako. Vsi so znoreli. Od travm.

Kultura lova na sužnje je rodila najhujšo humanitarno krizo. Ne morejo več normalno razmišljati. Izgubili so svojo vero, izgubili so plemensko kulturo. Dobili so tujo religijo. Na eni strani imamo džandžavide, ki so plačanci, ki jih je redna vojska od začetka tega stoletja vzgajala za opravljanje najbolj umazanih poslov v Darfurju.

To niso več sudanski sufiji, derviši, prevzeli so vahabitsko logiko. To je militantni politični islam. Diktator Omar Hassan Bashir jim je zaradi zaslug pri iztrebljanju afriških ljudstev, ki še prisegajo na afriško identiteto, dal koncesije za izkoriščanje zlata. Največji odjemalec so Združeni arabski emirati, ki jih tudi največ podpirajo.

Z nakradenim zlatom v Sudanu so dobili tako moč, da so aprila 2023 napadli redno vojsko. Redna sudanska vojska, ki jo vodi Muslimanska bratovščina, s podporo prav tako v tujini, se jim zoperstavlja. Na obeh straneh se bijejo preprosti, na rob eksistence zaradi neokolonialne politike in zdaj tudi klimatskih sprememb izrinjeni ljudje, ki nikoli še niso slišali za Mahatmo Gandija, dalajlamo, Eckharta Tolla ali na primer Jeffryja Sachsa.

B: Zakaj Evropa miži pred grozodejstvi? Morda je del odgovorov v arhivih, v Angliji, na univerzi v Durhamu, kjer sva s Tomom pregledovala fotografije in posnetke kolonialne uprave v Sudanu. Na lastne oči sva se lahko prepričala, kakšna grozodejstva so počeli. Mislim, da Evropa ne pomaga, ker ji ni v interesu, da bi vse to doseglo slehernika.

Otroci po vaseh v Nubskih gorah imajo travme, čeprav niso bili soočeni s tem, kar so doživeli njihovi predniki. Ko vidijo belega človeka, bežijo. V njih se vzbudi strah zaradi tega, kar se jim je dogajalo v zgodovini. Zelo malo ljudi prihaja v Afriko, zato da bi pomagali sočloveku, ampak prihajajo zaradi koristi. Zato se tam ves čas dogajajo prikriti genocidi.

Tako še vedno najdemo gobavce, o katerih smo naredili film leta 2022. Gobavost je še zmeraj prisotna in ljudje še vedno trohnijo pri živih telesih, čeprav bi jih lahko pozdravili z zdravili, s katerimi gobavost lahko že dolgo uspešno zdravimo.

V Kauniaru, kamor že nekaj let hodiva, je približno 30.000 ljudi, vendar ni niti enega zdravnika. Tem ljudem je težko pomagati zvrtati nekaj vrtin, da bi imeli čisto vodo. Tudi zdravila proti malariji je težko razdeliti zato, ker bi bilo za marsikoga bolje, da jih ne bi bilo. S podnebnimi spremembami pa smo jim uničili naravo, tako da ne vedo niti, kdaj saditi in kdaj žeti. Deževna doba ne pride več tako, kot je včasih, in so imeli setve in žetve, prilagojene glede na naravne cikluse.

Ljudje so zmedeni in si ne morejo več zagotoviti osnovnih življenjskih potreb. Zdaj je lakota, z njo pa je povezano vse preostalo, kot so številne bolezni.

Vlada ena največjih lakot, povzročil pa jo je človek.

T: Pojavlja se številka 26 milijonov. Toliko je lačnih. Agencije OZN ne morejo do njih. Mogoče manjše organizacije, ki so bolj pripravljene tvegati, tako kot mi. Mi pridemo skozi, v glavnem pa se vsi držijo kot pijanec plota varnostnih regulativ, kaj je dovoljeno in kaj ni.

B: Tisti, ki so tam, so obdani z visokimi zidovi in žicami. Že ko se srečajo z nama, potrebujejo varnostnika. Niso pa med ljudmi in ne morejo vedeti, kako staroselci živijo. Za tistimi zidovi poročati in se iti humanizem je brez zveze. Tudi to, o čemer poročajo, je grozljivo. Umrlo naj bi vsaj 150.000 ljudi v tem času.

T: Zdaj jih je več. Nihče ne more tega prešteti.

B: Ves čas se izgovarjajo tudi na to, da niti ne vedo, koliko je prebivalcev, ker jih pač nobeden ne šteje. Prihajajo pa takšna poročila, kot je to, da je bilo z dronom v zadnjem napadu v Nubskih gorah ubitih 48 otrok. Zdravnik armenskega porekla dr. Tom Catena pa poroča o prenatrpani bolnišnici Matere usmiljene, o veliki lakoti in o številnih mrtvih. Ti podatki, ki pridejo ven, najpogosteje niso resnični ali pa so povsem pomanjkljivi.

T: Nam so to povedali prek Starlinka, da je mrtvih 48 dijakov. Čez tri dni pa je isti fant poklical in povedal, da so z njihovega ozemlja džandžavidi poslali dron v arabsko vas, kjer pa je pobil več kot sto otrok v vrtcu.

T: Uporniško gibanje v Nubskih gorah, ki ga vodi Abdelaziz al-Hilu, se je lani aprila v Nairobiju združilo z džandžavidi, ker je za Nube hujši sovražnik redna vojska islamske bratovščine kot džandžavidi. Džandžavide poznamo iz Darfurja, oni so cestni razbojniki.

Džandžavid pomeni »jezdec na konju«, ki pride kot fatamorgana iz puščave in požiga, posiljuje, krade, pobija in izgine nazaj v puščavo. To je več sto tisoč borcev na obeh straneh, večina je otrok, ki so v sebi odkrili velik sadizem. Je to sploh dojemljivo?

T: Komaj. Leta 2008 sem šel v Lagos po posnetke, ki sem jih, preden so me zaprli, dal vojaku ZN iz Nigerije. V avto so prisedli tudi fantje, ki so rekli, da so vojaki, ki so ravno prišli iz Darfurja. Borili so se za arabsko stvar, to je izgon afriških ljudstev, da bo Darfur arabski. »Kako mora biti naša voda pod afriškimi nogami? Voda je naša.«

Gledal sem, on je črn, kaj pravzaprav misli? »Vi ste pobili svoje Indijance v Ameriki in jih odstranili v rezervate. Zdaj imate letališča, hitre vlake in lepe kavarne, mi pa nič. Ker se staroselci nekaj branijo in na nas streljajo s hribov.«
Ljudi lahko nahujskaš v vse. Lahko verjamejo, da so izbrano ljudstvo. Trdijo, da jim je bog obljubil zemljo. Kot pobijajo palestinske otroke, je podobno v Sudanu, samo še huje. Ljudje so nahujskani. To je posledica vmešavanja tujcev, ki so uničili lokalne kulture, ki so znale narediti mir. Če sta se v Darfurju dva stepla zaradi ženske ali vode, so se starešine takoj zmenili, kakšen je krvi davek. Samo da se ne bi zaostrilo nasilje.

B: Mislim, da je glavni problem materializem. Ko se spomnim mam, očetov, otrok, ki tam živijo brez vsega, me pri njih nikoli ni strah, ker čutim njihovo sočutje. Ko sem sama potovala z uporniško vojsko, so imeli samo nekaj arašidov v žepu, ki so si jih delili med sabo. Džandžavidi pa so plačanci. Čisto me je pretreslo, ko sem izvedela, da se je uporniška vojska povezala z njimi. S tem se staroselcem v Nubskih gorah ne obeta nič dobrega. Preprosti očetje so se zbrali, da bodo varovali svoje družine, zdaj se združujejo s plačanci, z vojaki, ki imajo orožje. Mislim, da vsak, ki ima orožje, s katerim lahko gre nad šibkejšega,
postane satan, in si kar naenkrat dovoli vse.

Tudi pri nas nekdo, ki živi v takšnem ali drugačnem izobilju, težko pristopi do trpečega sočloveka in ga razume. Tudi pri staroselcih je tako, dokler nisi pri njih in nisi lačen z njimi, težko razumeš, kaj potrebujejo in kako živijo. Mi jih s pozicije udobja težko razumemo. Več imamo, težje. Ko otrokom v tretjem razredu, ki jih učim, pokažem posnetke iz Afrike, še čutijo, odrasli pa to izgubljamo.

T: Vojno v Sudanu poganja pohlep. Če bi dobiček imel interes iz teh otrok tukaj narediti krvoločne zločince, bi to lahko naredil?

B: Saj to počnejo. Ko jim v računalniških igricah dovolijo, da ubijejo človeka, jim s tem perejo možgane. To, da nekdo, ki ga je ustrelil, čez dve minuti vstane in ga ponovno lahko ustreliš, spreminja možgane. Ti otroci ne razumejo več, da nekdo, ki ga boš ustrelil, ne bo več vstal. Vidim, kako se, ko enkrat dobijo telefone, tablice, njihova miselnost spreminja. Samoumevno postane, da lahko nekoga podereš na tla. »Sem se malo igral.« Ni več odgovornosti. Otroci
že v vozičku držijo v rokah telefon, da imajo starši mir. Mislim, da je to načrtna vzgoja. Vzgajamo čredo s črednim nagonom.

Kdaj sta bila nazadnje v Sudanu?

T: Aprila.

B: Jaz pa marca.

T: V Sudanu je zdaj varno samo v Nubskih gorah. Džandžavidi jih pustijo na miru, ker so se jim priključili. Marginalizirana ljudstva se zdaj skupaj z njimi borijo proti muslimanski bratovščini. Zato sva lahko posnela film, ki bo prikazoval predvsem kulturo ljubljenja, ki omogoča, da domačini ne izgubljajo energije v prerekanju. Ženske in moški se ljubijo, delajo otroke. Problem je voda. Črpalke so se pokvarile in jih nihče ne popravlja. Učitelji v šolah nimajo niti toliko denarja, da bi si lahko kupili milo.

B: Jaz se ne strinjam s Tomom, ki razume Abdelaziza, da se je povezal z džandžavidi. Moje mnenje je, da to ne prinaša nič dobrega. Prej so posiljevali Nube in delali grozodejstva. Če bi meni nekdo posilil hči, ne bi mogla potem pustiti, da me brani. Je pa res, da Nube, kot prvobitni naseljenci z dušo, verjetno čisto drugače gledajo na stvari. Problem je mentalna internalizacija kolonializma, ki se reproducira.

T: Vedno na novo se izumlja. Ljudje so travmatizirani od 500 let izseljevanja, posiljevanja, izobčenja, zdaj pa se dvigajo. Francoze so spodili iz večine bivših kolonij. Zahodni svet se bo moral soočiti s posledicami svojega delovanja in se rešiti napuha. Da smo mi gospodarji, oni pa opice. Ko sem pred 50 leti prvič šel v Afriko, je bila razdeljena na ameriški, zahodni vpliv, in na sovjetskega. Videl sem, kaj se je zgodilo, ko so Rusi šli in so vdrli Kitajci, naši pa so še vedno poskušali ohraniti privilegije in so pobili vse, ki bi lahko prinesli napredek. Opozarjata na pomen žensk v tradicionalnih skupnostih.

T: Ja. Ženske imajo izjemno moč. V Afriki imajo veliko otrok, mi pa ne. Ukvarjamo se z vsem drugim kot ljubeznijo. S tem se slabimo. Izgubljamo etiko, zavest, prisebnost.

B: Mislim, da je pomemben človek z velikim Č. Spomnim se Saleha, očeta 21otrok, njegove miline in dobrohotnosti, kako skrbi za družino. Sredi noči vstane, da prižge ogenj, da zjutraj gori za vso vas. Potem se odpravi v savano iskat med, da ga lahko malo prinese otrokom. Mislim, da ni samo ženska tista, ampak sobivanje. To jih dela močne.

Ali pa mama Santos, preprosta ženica, ki je vsakič, ko jo srečam, bolj suha, ampak vedno, ko pride Tomo sam, nabere arašide in sezam zame. Delila bo vse, kar ima. Ne zato, ker bi želela nekaj dobiti nazaj, ampak, ker je človek. Bolj greva v oddaljene vasi, manj imajo, bolj začutiš, da si tam lahko ti in da se ti ne more nič zgoditi, ker si med dobrimi ljudmi.

T: Divjaki smo mi, ne oni.

Koliko ljudi, ki sta jih poznala osebno, je umrlo nasilne smrti?

T: Skoraj 50 let hodim v Nubske gore. Nešteto dobrih prijateljev in znancev je umrlo zaradi posledic vojne, lakote, bolezni. Veliko jih umre zaradi okužene vode. Večini se pozna, da jih mučijo vseh vrst paraziti. Tudi sam sem že večkrat povsem oslabel zaradi bilharzije, streptokokov, glist in bakterij in virusov. Tudi zdajle čutim v sebi vse mogoče zajedavce. To pač jemljem v zakup …

Od začetka vojne med vojsko in džandžavidi je v treh letih k pol milijona domačinom pribežalo zdaj že več kot dva milijona notranje razseljenih Sudancev. In delijo, kar imajo, zato so vsi lačni. Aprila smo jedli insekte. V votlinah zakurijo ogenj, po tleh položijo plastične plahte in mrčes, ki popada, samo malo prepražijo in pojedo.

B: To so ljudje, ki povsem drugače dojemajo smrt in tudi bolečino. Prag bolečine imajo izjemno visok. Ko sta v bombnem napadu umrla dva fantka, so seveda jokali, a še isti dan so ju pokopali in potem živeli naprej. Toliko bolečine so že doživeli, da si ne morejo dovoliti, da bi dolgo žalovali. Ne tarnajo. Ko sem sama potovala z vojsko, smo šli v vas, kjer je ležal fant, ki so ga ustrelili prav tam, kjer smo prejšnji dan hodili mi. To je njihov vsakdan.

Gledanje stran je lahko obrambni mehanizem. Večina ljudi, ki je ujeta v digitalne in potrošniške mehurčke, verjetno ni zmožna prenesti take resničnosti, ki jo opisujeta vidva.

B: Prepričana sem, da je to obrambni mehanizem. Veliko ljudi je, ki so jim pripravljeni pomagati z donacijo, a ko začneva o teh stvareh govoriti, kar naravnost rečejo, da ne želijo vedeti, ker je preveč boleče. In ker to nezavedno kljub vsemu v podzavesti ostaja, se potolažijo tako, da si nekaj lepega kupijo, da se prenajejo, in svet je za nekaj trenutkov lepši.

Tega bežanja pred resničnostjo je zelo veliko. Kako pa vidva to procesirata?

T: Ponoči se zbudim in zapišem vse, kar mi pride na misel. To je neke vrste dnevnik in terapevtski pripomoček. Da ne težim vsem, kako je to grozno. Tako ne znava tega pravilno izraziti, mogoče bova s filmom. Namesto da me to ubije, zapišem tudi vse svoje pomisleke, dvome, strahove. In potem mi je lažje. Pa tek. Ne tečeva redno, ker ni časa, saj je zjutraj takoj treba začeti pripravljati posnetke za montažo ob dveh. Nikoli se ne morem odločiti, katere posnetke bi dal ven, ker bi vključil čisto vse. Nikogar, ki kriči, ne bi zavrnil. Naj se vidi,
kdo bo moral umreti. Naj se vidijo otroci. Ampak potem bi bil film dolg 10 ur.

Pomaga montažer Peter Braatz, mož korežiserke Maje Weiss. Nekako mi uspe nevtralizirati, da se ne borim več sam s sabo. Pokažem datoteko in on reče, kaj je gledljivo in kaj ne. Nanj preložim odgovornost in potem ne gledam več, česa nisva vključila. Ampak ne moreš se čisto rešiti tega. Mogoče, če bi hodil še v savno, delal jogo in pranajamo. S tem sem si pomagal, ko sem bil zaprt.

B: Jaz sem trmasta kot bik, a sem v nekakšni črni luknji. Moja mama se je pred kratkim poslavljala zaradi raka in naenkrat nisem več imela časa vsak dan iti ven. To me je prej reševalo. Vsak dan sem si vzela vsaj eno uro, šla v hrib in se spihala. Potem mi je bilo veliko lažje in prihajale so ideje. Zdaj se mi pa zdi, da se mi vse podira, ker sem to opustila. Vse me kar naenkrat skrbi, na primer, ali bo denar, ki ga je lani dalo ministrstvo za zunanje zadeve za pomoč Nubam, prišel do tistih, ki so ga najbolj upravičeni, in bo dosegel, kar bi moral. Vztrajam, kličem, pišem, sprašujem, poizvedujem, ne dam se odgnati.

Še verjameta v človeka? Marsikdo bi postal mizantrop.

T: To ni mogoče. Jaz sem šel s kolesom okoli sveta. Lahko se dogaja karkoli, a ne bom pozabil izkušenj z milijoni ljudi, ki sem jih videl na poti. Sedem let sem potoval okrog sveta brez denarja. Imel sem čas premišljevati, brati lokalne knjige in srečevati ljudi, ki te sprejemajo, ker nisi politik, vohun, vojskovodja, niti nisi umazan z energijo crknjenih rib, kot je nafta. Ničkolikokrat so me nahranili in poskrbeli zame. V meni niso videli sovražnika, peljali so me domov, mi dali prenočišče, hrano, spoznal sem ljudi. Dobil sem izkušnje, ki jih nima noben agent, še misijonar ne. Mene to rešuje. Mislim, da še Netanjahu ni absolutno zlo.

B: Verjamem v poštenost, in ko me človek izigra, priznam, da rečem: »Pa dobro, a lahko gre ta svet še nižje?« Potem pa se spet vrne spomin na ta srečanja, ne samo s staroselci v Nubskih gorah, povsod srečujem ogromno dobrih ljudi. Dovolj je že, ko se ti nekdo nasmehne in te vpraša, kako si, pa ne samo zato, ker te mora to vprašati.

Letos sva med potovanjem po Indiji ves čas srečevala čudovite ljudi, na gorskih osamelih domačijah Himalaje, na vlakih, na ulicah, med romarji, ki so brez vsega bosi hodili po več sto kilometrov, in vsi po vrsti so z nama delili vse, kar so lahko, od prijaznih besed, nasmehov do zadnjih prigrizkov. In zato vem, da je še upanje, da bosta dobrota in poštenost zmagali, pošteni ljudje so upanje.

Mogoče je moja vera v poštenost tudi dota mojega očeta, ki je bil ves čas pošten
in me je poštenosti tudi učil. Spomnim se, da ko sem pri sosedih ukradla jabolko z drevesa, sem ga morala nesti nazaj, pozvoniti in povedati, da sem ga vzela. Verjamem, da hudobija nima prihodnosti in da se pri slehernem človeku enkrat postavi na kocko, če ne prej, ko se zave, da je minljiv. Vprašanje je samo, kdaj se bomo množično sposobni zavedati, kaj nas zares radosti in žlahtni.

Tomo, tvoj oče je bil v Dachau. Kako s te perspektive gledaš na to, kar se dogaja danes?

T: Od malega imam v zibko položen odpor do iztrebljanja ljudi.

Moj pa je ves čas govoril o tem. Takrat je bila samo črno-bela slika, samo zli in dobri, naši in njihovi. Naš ata je povedal, da je, ko so čakali, da bodo kot talci ustreljeni, vedel, da so bili med Nemci tudi dobri ljudje. To je upal napisati v svojo knjigo Ne vdaj se, fant, ki je izšla leta 1969.

Ciril Zlobec je v predgovoru napisal, da je to pošteno, nepolitično pričevanje, da ne gre za politični humanizem. Zapisal je, kako je preživel. Preživeli niso tisti, ki so sodelovali s kapoti. Nemci so potem sami take izločili, ker jim niso mogli zaupati. Če si izdal lastne ljudi, kako ne boš potem tujca.

Svet je vedno bolj travmatiziran. Mate Gabor pravi, da smo vsi travmatizirani in se moramo soočiti sami s seboj, ker smo poškodovani. Ne smemo izvajati maščevanja, ker se to nikoli ne konča dobro. Moj oče se ni maščeval. V Naklem je ustanovil turistično društvo in je sprejemal tudi turiste iz Nemčije. Stari partizani so ga zmerjali, kako so ga mučili, zdaj pa jim odnaša rit.

Je rekel, da je treba zaupati, da se vsak človek lahko prebudi, reši avtomatskega pilota in začne delati za sožitje. Sožitje ni podarjeno. Tako dobro, kot je živela naša generacija, rojena po letu 1950, je prej nenormalno kot normalno. Nismo bili vzgajani v to, da moramo sovražiti, mi smo bili vzgajani v bratstvo in enotnost. In jaz sem še zmeraj tak.

Verjamem, da je trpljenje ljudi po svetu problem vseh nas. To se nam vsem dogaja, ne samo njim, ki so tam daleč. Jutri bodo oni tukaj, prišli bodo po tisto, kar smo jim mi vzeli z molkom in ignoranco. Pri teh letih že vidim, da se vse vrača. Vidim celo sliko. Takoj prenehajmo s tem napuhom, to oholostjo, da smo mi nekaj več in boljši. Naučimo se spoštovati drug drugega,
vsi bomo imeli nekaj od tega.

Kdaj bomo lahko videli film?

T: Po pogodbi s Televizijo Slovenija moramo z Majo in Petrom film končati do junija. Vmes, še pred finalizacijo, ga bova nesla pokazat staroselcem v Sudanu, da dobiva njihov "žegen". V filmu so namreč njihovi goli predniki, kot so jih posneli kolonialni uradniki, pa tudi midva, preden so jih muslimani in kristjani, ki prihajajo v gore zdaj istočasno z nama, oblekli.

Telesa so Nubam še pred kratkim pomenila kot svetišča, v katerih domuje duh, po naše duša. Gola telesa so častili in se z njimi na vse načine postavljali kot pri nas renesančni slikarji in kiparji, na primer z Davidom in Miloško Venero. Fantje na rokoborbah, dekleta s poplesavanjem pred favoriti po njih. Tako so dekleta izbirala može. Fant je počel vse, da bi bil čim bolj moški, dekleta pa vse, da bi ga prepričala, da ga nikoli ne bodo zavrnila.

Medtem ko se v Sudanu novi in novi janičarji, nahujskani od te ali one strani pobijajo za interese tujcev, se zaradi spleta okoliščin, kot v nekakšni poslednji oazi miru, soljudje v Kauniaru ljubijo po načelu moje generacije: »Make love – not war!«

Z Igorjem Leonardijem, ki piše zanj glasbo, in Petrom Braatzom smo si izmislili naslov filma »Kauniaro: Pleši in ljubi - ali ubij in umri!« (»Kauniaro; Dance and Love - or Kill and Die!) Ampak koliko časa še? Ko sva nazadnje naredila film Trohnenje 2002 o gobavcih, sva se tudi bala, saj sva razgalila še to, kako trohnijo. Pa so vsi rekli, da naj prikazujeva ta film, saj oni potrebujejo pomoč.
Potem sva s tem filmom prosila Svetovno zdravstveno organizacijo in vse do danes nisva dosegla, da bi jim šli tja pomagat. Zato lahko vidimo, da ne trohnijo torej samo še staroselska telesa, ampak tudi vse bolj mrtva etika privilegiranih.
V sodelovanju z bolnišnico Matere usmiljenja in dr. Tomom, ki prejema zdaj zdravila na prepovedano osvobojeno ozemlje po svojih kanalih, smo ozdravili že več štiristo gobavcev. Na božič je voščil s sporočilom, da so prvič prejeli tudi donacijo slovenske vlade. Ministrstvo za zunanje zadeve sporoča, da bo prek slovenskega Karitasa to leto za najbolj ogrožene Nube posredovalo novih 200.000 EUR. Naslednje leto pa še več, če …

Spraševal: Bor JEZERNIK

Foto: Osebni arhiv Toma in Bojane Križnar

Pogovor je bil objavljen v zimski številki revije Sensa