Tone Stojko: Fotografija je kot 'hepening', je nekaj, kar me osrečuje

13. 5. 2011
Deli

Do 3. julija je v Galeriji Jakopič na ogled fotografska razstava Toneta Stojka, ki ga poznamo kot reportažnega, portretnega, gledališkega in umetniškega fotografa.

Znan je tudi po svoji 25-letni karieri fotoreporterja in urednika fotografije pri Mladini. Tokrat je na ogled njegova najnovejša umetniška produkcija, 75 barvnih ženskih aktov v gibanju na meji abstrakcije, pod naslovom Telo v igri.

Tematsko se fotograf ozira nazaj, vse v leto 1974, ko se je s ciklom fotografij pod istim naslovom prvič rodila ideja zabrisovanja gibajoče se figure ženskega telesa. Iz tega cikla bo na razstavi predstavljenih tudi osem črno-belih fotografij.

Kako vidite svojo fotografsko pot skozi čas?

Tone: Zdi se mi, da je bil odločujoč dejavnik, da sploh fotografiram, dogodek v rani mladosti. Z očetom smo živeli ločeno, in ko sem bil v sedmem razredu osnovne šole, sva z bratom Marijanom od njega prejela fotoaparat znamke Agfa Isolette II. To je bil fotoaparat na široki film z mehom spredaj in šest krat šestcentimetrskim negativom. Najprej sva z bratom fotografirala drug drugega, potem pa sem začel fotografirati sosede in spremembe na Lentu v Mariboru, kjer smo živeli. Na šoli, kjer sem hodil v fotokrožek, smo fotografirali tudi skupinske fotografije in si s tem služili tudi za končni izlet.
Ta zgodnja leta so me tako 'okužila' s fotografijo, da sem čez nekaj let pisano besedo, pisal sem pesmi in novele, nadomestil z beleženjem podob. Zdelo se mi je, da je pisanje zelo mukotrpno početje, medtem ko je fotografija kot 'hepening', kot nekaj, kar me osrečuje. V tistem času, v sredini šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil to moto mlade generacije cvetja.

To pomeni, da ste se oprijeli fotoaparata?

Tone: Po prihodu v Ljubljano sem začel delati pri študentskem časopisu Tribuna. Tako sem fotografiral Študentsko pomlad (1968) in vse druge študentske akcije v sedemdesetih letih. To obdobje je bilo tudi zelo pomembno: učil sem se in rasel skupaj z uporniško inteligenco tistega časa. Fotografi smo se družili tudi v Fotogrupi ŠOLT, kjer smo izmenjevali izkušnje, se prepirali, imeli laboratorij za povečave ter utečeno razstavno dejavnost.

Od leta 1970 sem začel pot kot profesionalni fotograf. Na Mladini, takrat se je imenovala Revija M, sem začel delati kot fotoreporter in urednik fotografije. Urednik Slavko Pregl si je iz Mladine želel narediti sodoben tednik za mlade, tiskan v 'ofset' tehniki in z barvnimi naslovnimi stranmi. Prejšnje Mladine so bile ročno stavljene, fotografije so bili svinčeni klišeji ... No, nekaj let smo bili svobodni, potem pa razglašeni za meščansko usmerjen tednik, ki ne spada v tisti čas in okolje. Spet smo se preimenovali v Mladino in spet postali nekak bilten Mladinske organizacije. Fotografiral sem nepomembne dogodke, veliko je bilo mladinskih brigad ... Tako ni čudno, da sem iskal izhod v osebni fotografiji: fotografirati sem začel tudi opus Telo v igri.

Proti koncu osemdesetih sem s Slovensko pomladjo (1988) kot fotoreporter spet zaživel, vložil vso svojo energijo v beleženje tistih trenutkov. Moj moto je bil: fotografiraj vse, še tako nepomembne detajle, da si bodo nekoč v prihodnosti lahko ustvarili čim bolj objektivno podobo o času, ki ga živiš in beležiš.

Znani ste tudi po gledališki fotografiji. Bi lahko rekli, da ste takrat postavili svoje standarde?

Tone: Že z Leonom Dolinškom, ki je tudi fotografiral gledališče, sva v sedemdesetih letih hotela ustanoviti slovenski Magnum. Čas še ni bil pravi in ostale so samo sanje. Toda kar je ostalo, je bil način fotografiranja: nismo več fotografirali nastavljenih prizorov, temveč predstavo od začetka do konca pod svetlobnimi pogoji, kot jih določa predstava. Način fotografiranja je isti kot pri reportažni fotografiji, s tem, da imaš v življenju samo en trenutek za pravo fotografijo, v teatru pa ga lahko ponoviš na naslednji vaji. Ker nisem varčeval s filmi, je od vsake predstave ohranjenih tudi do tisoč in več fotografskih posnetkov. Danes, v času digitalnih fotoaparatov, je to lažje; posnamemo tudi po dva tisoč posnetkov na predstavo.

Kaj je tisto, kar vas pritegne h gledališki fotografiji?

Tone: Moram priznati, da me fascinira gledališka beseda. Popolnoma očaran sem in tako tudi delam: sledim dogajanju in še tako nepomemben hip poskušam spraviti v zanimivo likovno podobo. Na koncu sta seveda ena ali dve fotografiji tisti, ki imata energijo predstave in jo določata. Vse druge pa so predlogi za zgodovinski spomin in za čase, ko bo predstava umrla in bo živela še samo v nas, ki smo jo videli.

Ženski akti, s katerimi se predstavljate na razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, so le ena od tematik, ki vas zanima. Kaj je tisto, kar želite gledalcu svojih aktov sporočiti? Ali ga želite na kaj opozoriti?

Tone: Upodabljanje aktov se v likovni zgodovini zazna že v starejši kameni dobi. Kaže, da so umetniki že takrat občudovali žensko telo in nam ta občutek ohranili v obliki kamnitega kipa. Vsaka generacija posebej gre skozi izkušnjo upodabljanja ženskega in moškega telesa.

Pred dnevi, ko smo tiskali knjigo, je k meni stopil mlad tiskar in rekel: “Kako srečni morate biti, ko snemate tako lepe fotografije. Jaz bi tudi.” “Toda fotografije so abstraktne,” sem odgovoril, “no, ja, sam dogodek je realen in verjetno te ta bolj zanima kot pa končni izdelek.”. Še isti dan je prišel v galerijo vinar s Ptuja. Ko je videl nekaj fotografij, je plaho dejal: “Saj to so akti, na neki način.” “Ja, akti,” sem odgovoril. “Če spiješ malo dobrega vina, si lahko predstavljaš tudi detajle ...” je še dodal.

Fotografije za razstavo Telo v igri sem začel fotografirati že v sedemdesetih letih, pred 37 leti. Že takrat me je zanimala hoja po robu: narediti nekaj, kar mi je najbliže. Fotografskega aparata nisem želel uporabiti za beleženje realnosti, za kar je namenjen, ampak sem ta isti aparat želel uporabiti za beleženje domišljije. Fotografije naj bodo moje pesmi, izražene v likovni govorici. So kot igra fotografa, ki se vede kot otrok, ker pozablja na vse zakonitosti fotografije. Iz realnosti izluščim podobo, ki mi ugaja enako kot izgovorjena beseda, odigrana melodija in je bolj v domišljiji kot v realnosti. Nanjo jo veže samo zabeležba na film, kartico, na fotografski papir.

Zakaj ravno akt v gibanju?

Tone: Na to sem deloma že odgovoril. Je pa tako, kot če žejnega vprašate, zakaj pije vodo. Seveda se da vse fotografirati na neskončno načinov: od erotičnih, pornografskih do kaj vem še česa. Meni so najbliže fotografije, posnete na način, kot so na razstavi.

Je pa res, da se podam v osebno fotografijo vedno takrat, ko so krize: v sedemdesetih svinčeni časi, danes razpad vseh vrednot in dominacija najprimitivnejšega kapitalizma. To je nekak beg s tega planeta. Drug korak bi bil samo socialna reportaža. Za to pa so tu že mlajši fotografi.

Za revjo Lisa napisala: Suzana Golubov, fotografije: Simon Stojko Falk, Tone Stojko

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez