Ozdravitev ni nov pojav. Poteka lahko v več oblikah in je še kako mogoča tudi daleč od sistemskih strokovnih posegov in psihiatričnih zdravil.
V enem od nedavnih prispevkov na Mad in America so se spomnili dveh izjemno zanimivih (in najbolj zgodnjih znanih) ozdravitev post-travmatske motnje. Prva je nenavadna zgodba traperja Archibalda Peltona, druga pa Johna Daya.
Na Peltona in Daya so na različne načine gledali kot na 'nora' ali 'zmešana', njuni zgodbi pa vendarle govorita tudi o okrevanju po travmatičnih izkušnjah, delno za Peltona in kar se zdi popolno okrevanje za Daya.
Zgodba Archibalda Peltona
Archibald Pelton se je rodil leta 1794 na kmetiji v Massachusettsu. Ko je bil star komaj 18 let, je odšel od doma delat kot traper na območje današnjega severozahodnega Oregona in Idaha. Njegova družina ni nikoli več slišala zanj.
Postal je eden od številnih neodvisnih mož, ki so tiste čase iskali svojo srečo z lovom s pastmi in prodajo njihovega krzna po visokih cenah, vse to v upanju, da bodo nekoč morda obogateli.
Te vrste življenje pa je bilo polno nevarnosti. Pelton je tako okoli leta 1810 kot edini preživeli pokol skupine desetih traperjev, ki ga je izvedlo pleme Blackfoot.
Pisatelj Peter Stark je v svoji knjigi Astoria zapisal, da se je Peltonu takrat potem 'zmešalo'. Začel naj bi govoriti nepovezano in se čudno obnašati. Več let je nato izgubljen in zmeden taval po območju Idaha in Snake River, preden ga je odkrilo prijazno indijansko pleme, najverjetneje Nez Perce.
V članku iz leta 1945 z naslovom 'Zgodovina oskrbe norih v državi Oregon' so zapisali, da naj bi bil Pelton presenečen, da ga niso ubili in da je bil prepričan, da so se ga Nez Perce usmilili zgolj iz vraževerja.
A naj je bilo to res ali ne, Nez Perce so bili znani kot gostoljubni do tistih zunaj svojih plemen in po svoji kulturi, za katero so bila značilna demokratična načela, ki so bila veliko naprednejša od bele kulture, iz katere je prihajal Pelton. Njihovo vodstvo je bilo izvoljeno in odgovorno občinskim svetom. Njihova kultura je temeljila na povezanosti družine in skupnosti in ne individualizmu večine belih kultur. Njihov način življenja je bilo povsem prilagojen naravnemu okolju, v katerem so živeli, kar je bilo odraz stoletij njihovega plemenskega razvoja.
Glede na značilno kulturo plemena je bil Pelton deležen nepričakovanega gostoljubje v svetu, ki se je zelo razlikovalo od evropsko-ameriškega sveta, iz katerega je prihajal. Večino od teh let, ki jih je preživel s plemenom, je živel v povezanosti z naravo in bi izpostavljen njihovim tradicionalnim obredom, ki so slavili in sprejemali duhovnost, in njihovim metodam zdravljenja. Obenem je bil deležen uživanja zeliščnih pripravkov in zdrave hrane iz bližnjih rek, ki so pleme v obilju zalagale z lososi, jesetri in drugimi ribami. Pelton naj bi se tekom let naučil tudi njihovega jezika in povsem vživel v njihov način bivanja.
Življenje s plemenom je Peltonu zagotovo nudilo izkušnjo mirnega in varnega okolja, sicer ne bi tam ostal kar nekaj let.
Peltonu se je po nekaj letih takšnega življenja po vseh parametrih 'povrnil razum', ključ njegove ozdravitve pa gre pripisati terapevtskemu okolju gostoljubne in sprejemajoče skupnosti, dostopu do narave in dobri hrani.
Za primerjavo: če bi bil Pelton v tistem času v belski kulturi, bi ob upoštevanju hude stopnje njegove travme, njegove dezorientiranosti in zmedenosti, skoraj zagotovo končal v 'norišnici', v katerih so tiste čase paciente 'zdravili' z 'metodami', ki so praviloma povzročale bolečino, npr. s tunkanjem v vodo in zlivanji veder vode na pacienta z velike višine. Skratka, zelo drugače od tega, kako je Pelton dejansko živel v časih svoje najhujše duševne stiske in morda, na koncu, prav zato tudi ozdravel.
Pelton je tudi kasneje sicer še kazal nekaj vedenjskih nenavadnosti, a je vendarle dobro funkcioniral.
Nek sodobnik, ki ga je poznal, ga je opisal kot zelo čudnega mladeniča s strašljivimi očmi, ki so spominjale na medvedje. Zgodba namreč pravi, da je Pelton nekoč tudi zares naletel na medveda, ki naj bi zbežal, ker so ga prestrašile prav njegove prodorne oči.
Po drugi strani, pa naj bi po besedah avtorja Oregonske enciklopedije Jamesa Finleyja Peltona njegovi tovariši videli kot veselega in všečnega. Kamor koli je šel, naj bi sicer vse opominjal, naj opustijo svoja hudobna pota, zaradi česar je veljal kot nekoliko nenavaden lik.
Sčasoma se je njegovo stanje, kar bi danes pripisali post-travmatski stresni motnji, za nekaj časa tudi še poslabšalo, saj se je izgubil in skoraj dve leti taval na območju Idaha in Snake Riverja.
Čeprav se Pelton torej ni uspel povsem osvoboditi vseh simptomov in je torej še naprej veljal za nenavadneža, je bil kljub temu dovolj zdrav, da je lahko obdržal svojo službo in živel življenje obmejnega varuha.
Kar spomni na trditev psihiatra Juliana Leffa, da obstajata dve vrsti okrevanja:
- ena se vrti okoli sposobnosti funkcioniranja in kakovosti življenja,
- druga pa je popolna odsotnost simptomov.
Peltonova sposobnost delovanja nam pove, da je ozdravel po Leffovi prvi definiciji, zato njegova zgodba lahko šteje za prvo poročilo o primeru ozdravitve travme v zgodovini Oregona.
Preberite si tudi:
- Zgodba o popolni ozdravitvi od travme (nenavaden primer Johna Daya)
- ODPRTI DIALOG: alternativen finski pristop k duševnemu zdravju
- Zdravljenje rane duše: "Ozdraviti moramo naslednjih sedem generacij"
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del