Travma nas nauči, da biti v telesu ni varno, da biti v trenutku ni varno. Zato tekamo od stvari do stvari, od ljudi do ljudi in se bojimo ustaviti ter zadihati "tukaj in zdaj".
Travma je nevidna sila, ki nas vodi v to, da neprestano tekamo naokoli, nemirni, v zasledovanju nekega nedotakljivega cilja. Ujeti smo v vse mogoče nepotrebne dejavnosti, zasvojenosti, kompulzije, motnje.
Travma nas vodi v to, da pobegnemo iz svojega telesa in obtičimo v svojih mislih. Biti v telesu je »nevarno«. Travma sedanji trenutek spremeni v sovražnika. Če se upočasnimo, če se ustavimo, če počivamo ... Če preprosto ne naredimo ničesar ... potem se bomo morali soočiti sami s seboj.
S svojimi zakopanimi občutki. Z vsemi potlačenimi stvarmi, pred katerimi smo bežali. Z vso to temo. Z umazanijo, osamljenostjo, bolečino in praznino. In to se zdi tako »nevarno«.
Travma pravi: »Beži!« Travma pravi: »Ne ustavi se! To ni varno!«
Zato lahko začnimo s tem, da samim sebi dokažemo, da je varno počivati. Da je varno biti miren in ne storiti ničesar – tudi, če samo za trenutek. Varno je razmišljati o svojih mislih in čutiti svoja čustva ... in ni nam treba česarkoli »popravljati«. Tako lahko začnemo – trenutek za trenutkom – prebavljati vse neprebavljene stvari v sebi.
Preberite si še:
- Vpliv zgodnje travme na možgane (Dr. Gabor Mate)
- Travme iz otroštva: "Kaj pa naj naredim, saj za nazaj ne morem nič spremeniti?"
Za trenutek ostanimo s svojo žalostjo. Bodimo prisotni s svojim veseljem. Vdihnimo tesnobo, namesto da bežimo pred njo. Raziščimo svoje nelagodje, namesto da se pred njim zamotimo z nepotrebno hrano, pijačo, čiščenjem, nakupovanjem, internetom, telovadbo, drogami, seksom, lažnim upanjem ...
Izpodbijmo osrednjo zgodbo v središču travme: da je sedanji trenutek nevaren. Da je telo nastrojeno proti nam. Da so občutki in misli nevarni. Da se je nevarno ustaviti in se umiriti. In da moramo vedno nekaj narediti, da bi lahko bili vredni, ljubljeni, celi.
Potreben je pogum, da prenehamo tekati naokoli. Potreben je pogum, da se predamo nevihti življenja; da se dotaknemo notranje teme z neskončno svetlobo naše radovedne pozornosti.
Potreben je pogum, da se znebimo odvisnosti od prihodnosti. Postanimo prisotni v telesu in zadihajmo z dejstvom, da smo varni v svojem lastnem domu – v sebi.
Vir: Jeff Foster
