Včasih nisem razumela stvari, ki so vznemirjale moje prijatelje, ki so prav tako hodile na zmenke – kot na primer "nikoli mi ni poslal sporočila nazaj" ali "še vedno je preveč povezan s svojo bivšo".
Ko sem pila pijačo z nekom, ki je imel neskončne monologe o svoji nogometni ligi in me niti enkrat ni vprašal, kaj sama rada počnem, sem raje pomislila, "ravnokar sem izvedela toliko novega o nogometnih ligah!" Ko sem se zapletla z nekom, ki nikoli ni hotel narediti načrtov vnaprej, sem pomislila, "To je zanimiv eksperiment, da vidim, kako spontana sem!" Sem bila zombi ali sem postala zen mojster?! To je bilo vprašanje.
V svojem čustveno poškodovanem stanju po razpadli zvezi mi je bila všeč ideja, da sem neodvisna, da ne potrebujem nikogar. Poleg tega me je moja verska vzgoja (s tem mislim, da sem bila generacija X) prepričala, da ni nič boljšega kot biti neodvisna kul punca, in da je biti v slabih odnosih s komunikacijskimi težavami dejansko nekaj romantičnega. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem razumela, da biti neodvisna ne pomeni, da ne želiš ničesar od nikogar.
Preidimo na današnji trenutek: Imela sem stresen dan. Moj nov fant opazi moj stres in vpraša, če lahko pride mimo in mi samoinicativno prinese kavo z mlekom iz bližnje kavarne ter mi s tem zruši sistem.
Nisem mogla verjeti. "Si se spomnil, da imam rada mleko v kavi?"
"Seveda, saj sva že pila kavo skupaj."
"Ampak ti sploh ne piješ kave." V prejšnjem odnosu si partner ni mogel zapomniti mojega preprostega naročila kave, ker sam ni pil kave, in to sem ponotranjila.
"Ampak ti jo piješ! In, ne vem, opazil sem, da daješ mleko v njo. Pa saj to je vendar minimum v odnosu?!"
To ne pomeni, da nihče, s katerim sem prej hodila, ni naredil premišljenih stvari zame. Včasih so to želeli, a jim jaz nisem dovolila. Pred nekaj leti, če bi mi partner ponudil, da mi prinese kavo sredi dneva, bi verjetno čutila razdraženost. Nisem želela, da bi sploh kdo vedel, kako imam rada svojo kavo.
Včasih se mi zdi neverjetno, da partner vpraša, kako je šlo na sestanku, ali da si zapomni zgodbe mojih prijateljev, ki jih sploh še ni nikoli videl. Zdaj pa vem, da dovoliti partnerju, da ti da tisto, kar želiš – da te vidi in te pozna, tudi ko nisi najboljša – je pravzaprav oblika zdrave skrbi za drugega v partnerskem odnosu. In to ti omogoča, da bolje skrbiš tudi zanje. V življenju se moramo pogosto naučiti čisto temeljnih osnov spoštovanja drug drugega.
Delno prirejeno po: oprahdaily.com