Vem, ni se lahko smejati, ko bi najraje jokal. Jokaj, če moraš. A vedi, da je to le vreme. In da si ti nebo.
Nedavno tega sem v pogovoru s prijateljico spregovorila o nekaterih svojih obveznostih, ki so se mi nabrale in nalogah, ki jih moram opraviti. Dejala sem ji, da imam veliko na svojih ramenih. Dejala je, da ima veliko na ramenih tudi ona.
Seveda nisem pravzaprav nobena izjema. Vsi mi smo kakor potniki, ki potujemo skozi življenje, nekateri opremljeni le z nahrbtnikom, spet drugi s celo paleto prtljage. Kaj pa, če bo deževalo? Kaj pa če…
Spet kdaj nam nekdo reče, da ti pa sploh ne deluješ, kakor da bi te kaj težilo. A v resnici si naložen kot tovornjak poln stvari. In niti sam ne veš, kako sploh zmoreš. Dihati. Hoditi. Ljubiti. Kaj pa, če je trik v našem dojemanju položaja, v katerem smo? Kaj če lahko na isto stvar pogledamo z večih kotov in lahko izbiramo? Kaj pa če…
In življenje niso le lepe stvari, nikakor. Življenje zna biti precej težavno. Veliko breme. Nekatere priložnosti zamudimo, spet druge smo spustili. Toda tisto, kar je zares najtežje, so naše reakcije na vsakodnevne situacije. Misli, ki nas držijo nepremično na enem in istem mestu; stres, ki se nabira kot kup umazane posode.
A poznate tiste ljudi, ki delujejo, kakor da obvladujejo vsako situacijo. Tiste, ki jih nekako zmeraj vidimo nasmejane in dobre volje? Tiste, ki so zmeraj optimistnični? Najraje bi menjali mesto z njimi, kajne? Njim namreč mora biti precej lažje in z rožicami postlano.
Ali pa so morda le našli formulo za uspeh. Kaj pa, če so spremenili svoj kot gledanja?
Kar zagotovo vem je to, da tudi slabi časi minejo. Prenehajmo se bati. Vedno, ko se soočimo s svojimi strahovi, se pravzaprav odpiramo novim plastem v nas, za katere nikoli nismo vedeli, da obstajajo. Sprejmimo jih. Ne dovolimo, da naše temne misli in strahovi postanejo del naše (prenatrpane) prtljage. Včasih lahko kakšen kos tudi odvržemo. Nihče nas ne bo obsojal. Saj tako ali tako vemo, da smo mi sami tisti, ki smo sebi največji kritik.
Morda namesto mrkega pogleda in poražene drže za spremembo, vsaj za en dan, poskusimo preobrniti svoje misli na nekaj lepšega. Poskusimo vsaj za en dan delovati kakor da smo popolnoma brezskrbni in lahkotni. Kdo ve, mogoče bo komu celo všeč.
Vem, ni se lahko smejati, ko bi najraje jokal. Jokaj, če moraš. A vedi, da je to le vreme. In da si ti nebo. Ne rabimo se zmeraj pretvarjati, da smo močni, če nismo. Biti zmeraj odlično ni supermoč, dana od Boga. Zakaj torej toliko skrbi, da bi koga razočarali?
Zakaj si nalagamo toliko bremena nase? Ni na nas, da bi rešili vse. Začnimo pri sebi in bomo videli, koliko in kaj lahko storimo še za druge.
Ne rabi nas skrbeti za jutri, ker jutri ne obstaja. Obstaja le tukaj in zdaj. Nič nam ni zagotovljeno.
No, pravzaprav, nekaj nam je zagotovljeno - naša sposobnost izbire. Vsak dan lahko izberemo, kaj in koliko bomo nosili. Koliko zmoremo nositi. In koliko bomo dopustili nositi.
Vmes se lahko nasmejimo. Poskusimo. Toliko časa preživimo v strahu, zakaj za spremembo ne bi obrnili plošče. Kaj pa lahko zgubimo?
Priklopimo se na neusahljiv vir energije, ki nam ga univerzum pošilja vsak dan, če le znamo sprejemati. Za trenutek zaprimo oči in prisluhnimo.
Nina Kirbiš
- Preberite si še: Nihče ni rekel, da bo lahko. Zdaj je čas, da nehamo z boji in stopimo na nevtralno stran.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
