Nekatere jedi, ki jih Slovenci pogosto povezujemo z domačnostjo in nostalgijo, pri tujih obiskovalcih ne vzbudijo enakega navdušenja. Prej nasprotno.
Ko so v spletni skupini o slovenski kuhinji na Facebooku morali izbrati, katera slovenska jed jih je najbolj zgrozila, so jih našteli kar nekaj. Najbolj pa so prevladovali vampi.
Nočna mora na krožniku
Vampi so stara domača jed, narejena iz govejega ali ovčjega vampa, narezanega na rezance, skuhanega, nato še dušenega v posebni začinjeni omaki s šetrajem, timijanom in lovorom. Za Slovence morda tolažilna klasika, za tujce pa nočna mora na krožniku, kot je to jed nekdo opisal.
Kuhani želodčki v omaki marsikomu povzročijo dvom že ob pogledu, še bolj pa ob ugrizu. "Kot guma, ki jo je nekdo skuhal v omaki," se je glasil neki drugi opis.
Žolca
Za marsikaterega tujca je bila tudi žolca – hladna mesna jed v želatini – popoln kulinarični šok. "Kot bi jedel slan žele s koščki nesreče," je komentiral eden od obiskovalcev.
Krvavice
Čeprav so pri nas, sploh v zimskih mesecih, krvavice zelo priljubljene, tujce pogosto odbijejo že z imenom. Klobase iz krvi, ajde in maščobe jih ne prepričajo, še manj pa njihov videz na krožniku. Dodatek kislega zelja sicer nekoliko popravi vtis, a ne dovolj, da te jedi ne bi označili kot "čisti šok".
Svinjski možgani v omleti
Možgani v omleti so bili za mnoge obiskovalce celo "kulinarično grozljivi". Čeprav so nekoč veljali za del vsakdanje kuhinje, danes ta jed skoraj izumira. Kar bi tujci, vsaj po komentarjih sodeč, očitno z navdušenjem podprli.
Jetrca na čebuli
Tudi jetrca, pečena na čebuli, imajo za marsikoga "grozen in celo ogaben okus". Za marsikoga so premočna, preveč surova in daleč od okusnega.
Svinjski parklji
Parklji, skuhani in postreženi z omako ali hrenom, so sicer del tradicionalne slovenske podeželske kulinarike, a za tiste, ki niso vajeni jesti delov živali, ki jih običajno ne vidimo na krožniku, gre za pravi gastronomski šok.
Morda pa se prav ob takšnih odzivih odpira širše vprašanje?
Ali je vsaka tradicija res vrednota sama po sebi? Nekatere jedi so nastale v času pomanjkanja, preživetja in nuje, ko se ni zavrglo ničesar in ko je bila hrana predvsem vir energije, ne zavestna izbira. Danes pa živimo v drugačnem času – z več dostopa, več znanja in več možnosti, da se vprašamo, kaj pravzaprav želimo dajati na krožnik.
Ni nujno, da tradicijo zavračamo, a morda je čas, da jo pogledamo z distance in sočutjem do živali, telesa in planeta. Tako kot se spreminjajo vrednote, se lahko spreminja tudi prehrana. Vedno več ljudi čuti, da potrebuje pretežno bolj rastlinsko hrano. Morda nekatere jedi res počasi ugašajo in morda to ni izguba, temveč znak, da se kot družba premikamo proti bolj etičnemu in sočutnemu odnosu do življenja, saj se ta lahko začne prav na našem krožniku.
