Kako, za vraga, sprejeti stvari take kot so, ko pa bi se včasih raje pobral na drug svet kakor jih prenašal?
Samostojen in enoten si takrat, ko notranji del tebe ni skregan z zunanjim delom tebe.
Ko se trudiš narediti najbolje iz tistega, kar imaš, in v miru živeti s tistim, česar ne moreš spremeniti.
Ko se sprejemaš do take mere, da ne čutiš upora do ničesar, kar se ti dogaja.
Šele ko je to izpolnjeno, lahko rečeš, da imaš sebe resnično rad.
Večina ljudi misli, da je "samoljubezen" občudovanje svoje podobe v ogledalu, toda če se nad vsem ostalim pritožuješ, nisi naredil ničesar.
V resnici se imaš lahko rad samo toliko, kolikor imaš rad same okoliščine. Dogajanje je enako del tebe kakor je del tebe tisto, kar je v zrcalu.
Ko nečesa enostavno ne moreš spremeniti ali odgnati stran, upor nima nobenega smisla - tako kot ti ne pride na misel, da bi se želel znebiti svoje roke ali noge.
Kako, za vraga, sprejeti stvari take kot so, ko pa bi se včasih raje pobral na drug svet kakor jih prenašal?
Če so tu, imajo očitno nekaj s tabo.
Kar te mori, ima zate sporočilo ali darilo.
In to veliko, le da ga takrat ne moreš videti, ker je večje od tega, kar si si sposoben zamisliti.
Se ti je življenje kdaj obrnilo tako na glavo, da ti je zamajalo tla pod nogami - ko pa si čez čas pogledal nazaj, si uvidel, da je bilo to v bistvu nekaj najboljšega, kar se ti je v življenju zgodilo?
Zagotovo se ti je, kajne?
Preobrat se zgodi, ko to vemo že vnaprej.
Darilo pride, ko smo sposobni hoditi skozi pekel ne da bi ga ocenjevali kot dobrega ali slabega.
Kako vedeti vnaprej?
Enostavno.
Ker rast poteka samo v eno smer: navzgor.
Če se nekaj ne bi dogajalo v smer tega, da bo v končni fazi prispevalo v najvišje dobro, se sploh ne bi dogajalo.
Ko se tega zavedaš, nimaš srca, da bi stvari še opredeljeval na dobre ali slabe, pa če te še tako potrejo.
"Zakaj ravno jaz?" se sprašuješ.
A če bi bil kdo drug, bi bilo pa pošteno?
Nisi žrtev.
Nihče ni žrtev.
Tvoja duša je zavestno izbrala prav osebnost s tvojo identiteto.
Potrebuje te točno takega, ker samo skozi takega lahko izpolni tisto, za kar je prišla na Zemljo.
Mimogrede. Znak za to, da smo zadnjič na Zemlji, je to, da srečamo dušo dvojčico.
Si jo že?
Večina jo sreča v zrelih letih.
Celo tisti, ki jo srečajo v najkasnejši jeseni življenja, rečejo, da je bilo vredno prehoditi to pot.
Sprejemanje sebe in svojih okoliščin je pot, tukaj in zdaj.
V redu si - tudi če nisi še tam, kjer bi si na tej točki želel biti.
V redu si - tudi če nečesa še ne zmoreš.
Tudi če nečesa še ne znaš.
Tudi če ti nekaj še ni dano.
Tudi če ti nekaj še ne uspe.
Tudi če tolikokrat popustiš pred samim sabo.
Tudi če je praznina tvoja stalna spremljevalka.
Tudi če imaš par deset kil preveč in prevelik nos.
V redu si.
V redu si!
Če tega ne čutiš danes, niti jutri ne boš.
Šele zdaj se simbolično lahko zares objameš z ogledalom.
Stvarstvo Te Živi...
- Poglejte si še: Duša dvojčica: Srečaš jo, ko si izpolnjen
