Učitelj Klemen Lah v svojem zapisu oriše izkušnjo, ko se je kot razrednik soočil z nenadnim in množičnim porastom duševnih stisk med dijaki.
"V zadnjih tednih poteka v Sloveniji razprava o predlogu zakona o psihoterapiji, ki naj bi prvič sistematično uredil to pomembno področje. Mnenja so različna, tudi glede vloge psihoterapije v šolskem prostoru. Kot učitelj, ki je imel z vključevanjem psihoterapije v šolski vsakdan konkretno in pozitivno izkušnjo, dodajam svoje mnenje.
Med kovidnim obdobjem sem kot učitelj in razrednik soočil s takšnim porastom duševnih stisk med dijaki, da bi lahko stanje brez dramatiziranja označil za epidemično (pomoč na psihiatrični kliniki je v določenem trenutku iskala dobra četrtina dijakov).
Ko so se začeli vračati v šolo, smo učitelji vedeli, da sami tega ne bomo zmogli – potrebovali smo strokovno podporo. Na državno pomoč takrat ni bilo računati, na srečo pa je našim skrbem prisluhnilo vodstvo šole (za kar sem še danes izjemno hvaležen): v sodelovanju z zunanjo psihoterapevtko smo vsem, ki so to potrebovali in s tem soglašali (nujno je bilo seveda tudi soglasje staršev), na šoli omogočili redne tedenske pogovore, prilagojene njihovim potrebam in zmožnostim.
Pozneje so se pogovorom, prav tako prostovoljno, priključili tudi učenci, ki so se spopadali z globljimi čustvenimi ali vedenjskimi stiskami. Terapevtska pomoč jim ni le olajšala stiske, temveč tudi dolgoročno okrepila veščine za spoprijemanje z življenjskimi izzivi do te mere, da tovrstne pomoči niso več potrebovali.
Pomagalo pa ni samo njim: razred kot celota je postal bolj povezan, učenci so postali bolj sočutni drug do drugega, pogovor o duševnem zdravju pa manj tabuiziran.
Terapevtsko delo tako ni bilo poskus zdravljenja ali patologiziranja normalnega duševnega vedenja, temveč strokovna podpora pri njihovem osebnem razvoju, krepitvi duševnega zdravja in splošnem počutju.
Če kdo, potem prav usposobljeni psihoterapevti razumejo, da duševne stiske niso nujno znak patologije, temveč pogosto del človeške izkušnje; prav zaradi svoje usposobljenosti znajo najbolj jasno razmejevati med razvojnimi, čustvenimi in kliničnimi vprašanji ter se pri tem držijo visokih etičnih standardov.
Pravočasna psihoterapevtska pomoč je preprečila – takšne so bile izkušnje – da se stiske poglobijo in postanejo izključno klinična skrb.
Tovrstna podpora bi bila dragocena tudi za številne učitelje, ki se v svojem poklicu pogosto srečujemo z zahtevnimi in stresnimi situacijami. Mnogi med nami že zdaj na lastne stroške občasno obiskujemo supervizijo, saj se zavedamo, kako pomembno je prepoznavati in predelovati lastne nerazrešene vsebine, da jih ne bi prenašali v odnos z učenci.
Urejena strokovna pomoč bi uredila to področje, ki je zdaj v celoti odvisno le od posameznika, ter prispevala k bolj zdravemu šolskemu prostoru in nadaljnji pedagoški rasti ter osebnemu zorenju.
V šolskem prostoru si vsi prizadevamo za celostni razvoj otrok in mladostnikov. Če to mislimo resno, potem je skrb za dobro duševno zdravje neločljiv del izobraževanja. Zato verjamem, da ustrezno reguliran in sistematiziran vstop psihoterapije v šole ne pomeni nevarnega odpiranja vrat, temveč odgovorno vključevanje še ene pomembne dimenzije duševnega zdravja v šolski vsakdan.
Seveda se zavedam, da je področje psihoterapije – zlasti v šolskem okolju – občutljivo in zahtevno, saj odpira vrsto tehtnih vprašanj. Zato želim k razpravi predvsem prispevati izkušnje učitelja, ki je v določenem trenutku videl, kako dragocena je lahko taka pomoč – zlasti, če je strokovna in pravočasna.
Verjamem, da ob medsebojnem spoštovanju in iskreni želji po dobrem ni nepremostljivih razlik in da lahko rešitve poiščemo tako, da bodo v prvi vrsti v korist tistim, zaradi katerih smo v šoli: našim otrokom in mladostnikom."
Vir:
