To afirmacijo bi morali zjutraj slišati vsi (ne samo prvošolci).
Morda bomo kmalu dojeli, da se včasih največje spremembe začnejo z nečim preprostim. Morda v šolah ne potrebujemo povsem revolucionarnih učnih metod ali novih tehnologij, temveč predvsem spodbudo, da se otroci lahko zares imajo radi in da je šola varen prostor.
Ameriška učiteljica prvošolcev, ki na Instagramu ustvarja pod imenom @msgellarteacheslittles, je s svojo jutranjo rutino afirmacij dobesedno osvojila splet. Posnetek, v katerem z učenci izvajajo kratko afirmacijo, je postal viralna senzacija.
A tisto, kar ljudi v resnici zadene, ni simpatičnost otrok ali učiteljičina energija, temveč občutek, da lahko z malo volje otroku pomagamo zgraditi notranji glas, ki ga bo lahko podpiral celo življenje.
Šolski dan se začne pri stiku s sabo (ne pri matematiki)
V mnogih razredih se dan začne z razporedi, preverjanjem nalog, morda s tišino ali navodili. Pri Ms. Gellar pa se začne drugače. Otroci najprej slišijo besede, ki gradijo stabilnost: da so sposobni, da bodo zmogli, da bodo imeli dober dan. Del rutine vključuje tudi drobno gesto: poljub roke, dotik čela in srca – kot bi sporočali: “to, kar si govorim, gre v moje misli in v moje srce.”
Nato se obrnejo k sošolcu in rečejo: “Vesel/a sem, da si tukaj.” Ta en stavek naredi več kot deset plakatov o prijaznosti. Ker ne govori le prazno o tem, da moramo biti prijazni do drugih, ampak ustvarja izkušnjo pripadnosti – vsak dan znova.
Takole pojasni rutino učiteljica prvošolcev:
"Vsako jutro moji prvošolci in jaz začnemo dan z afirmacijami. Ta vsakodnevna rutina pomaga krepiti samozavest, čustveno zavedanje in močno razredno skupnost, še preden se sploh lotimo učnih vsebin. Ne znam povsem opisati z besedami, kako močan vpliv so imele afirmacije na kulturo in povezanost v mojem razredu. O prijaznosti do drugih lahko govorimo ves dan, vendar moramo enako prednost nameniti tudi prijaznosti do sebe."
VIDEO:
View this post on Instagram
Afirmacije za otroke niso “cukrček” – so notranji trening
Afirmacije se pogosto razume kot nekaj naivnega ali celo osladnega. A v resnici gre za psihološki mehanizem, ki ga poznamo tudi iz kognitivno-vedenjskih pristopov: ponavljanje izbranih stavkov preoblikuje notranji dialog in zmanjšuje moč negativne samopodobe. Še posebej pri otrocih, ki se šele učijo, kako bodo govorili sami s seboj, ko bodo naredili napako, doživeli zavrnitev ali stres.
In ravno tu je genialnost te rutine: otrokom pomaga, da napake ne vzamejo kot dokaz lastne “slabosti”, ampak kot normalen del učenja.
Z vidika psihologije to deluje, ker kombinira več stvari:
- ponavljanje (kar krepi sporočilo),
- telesno gesto (kar ga zasidra v občutek),
- in skupinsko izkušnjo (kar gradi varnost in povezanost).
To je za otroke mikro ritual, ki ureja njihov živčni sistem, krepi občutek nadzora in ustvarja skupnost.
Otroci v tem razredu odraščajo s sporočilom, da so sposobni, da imajo pravico do prostora, in da je prijaznost do sebe nekaj normalnega. Ne nekaj, kar se bodo nekoč v odraslosti morda učili šele v terapiji.
In če lahko učiteljica sredi šolskega kaosa vsak dan najde minuto za to, je to opomnik tudi za nas: minuta, v kateri si rečemo nekaj dobrega, lahko spremeni ton celega dne.
Zakaj bi to potrebovali tudi odrasli?
Največja ironija odraslosti je, da pogosto pričakujemo, da se bomo imeli radi “kar sami od sebe”. Da bomo prijazni do sebe, čeprav se tega nikoli nismo učili. In ravno zato je ta posnetek tako ganljiv: pokaže, kako drugačen bi bil svet, če bi otroci od začetka dobili sporočilo, da so vredni, sposobni in sprejeti.
Kako lahko podoben ritual uvedemo sami z otroci doma
S svojimi otroci se lahko greste "igrico", da večkrat ponavlja naslednje stavke:
Jutranji stavki (pred šolo)
- Tudi če mi danes kaj ne uspe, sem še vedno v redu.
- Če česa ne znam ali ne zmorem, lahko prosim za pomoč.
- Moje telo mi pomaga in mi sporoča, kako se počutim.
Ko je otroku težko (jezen, žalosten, prestrašen)
- Nič ni narobe z mano, ker tako čutim.
- Lahko jokam. Solze mi pomagajo.
- Strah je samo občutek, ki pride in gre.
- Varen/varna sem.
Ko naredi napako ali dobi slabšo oceno
- To ne pove nič slabega o meni.
- Pomembno je, da se trudim, ne da sem popoln/a.
- Ne bom obupal/a.
Ko se primerja z drugimi ali se zdi “premalo dober”
- Jaz sem jaz in to je dovolj.
- Ni mi treba biti kot drugi, da bi bil/a dober/a.
- Vsak ima svoj tempo. Tudi jaz.
Stavki, ki gradijo samozavest
- Zaupam si.
- Moje ideje so pomembne.
- Všeč mi je, kako razmišljam.
- Vesel/a sem, da sem takšen/takšna, kot sem.
- Dovolim si, da sem utrujen/a in da včasih ne zmorem.
