Ženska, ki jo je zaznamovala ena najbolj pretresljivih izkušenj, danes javno govori o zgodbi, ki jo je dolgo časa nosila sama. Pred 27 leti je rodila sina, a že čez štiri dni so ji povedali, da je umrl – brez slovesa, brez dokumentov, brez možnosti, da bi se poslovila. Danes, ko prihajajo na dan številna pričevanja o domnevnih krajah novorojenčkov, se njena boleča preteklost sestavlja v povsem novo resničnost.
Ali je res umrlo toliko novorojenčkov? Njena zgodba odpira staro rano Slovenije...
Petra Tadić Lorbek je na svojem Facebook profilu zapisala:
"Na današnji dan, 18.06.1998, se je rodil moj najstarejši sin. Danes bi v krogu svoje družine praznoval 27 let. Takrat se je usoda poigrala drugače. Dne 22.06.1998 so mi rekli, da je umrl. Rekli so mi, da ga mrtvega ne morem videti, ker nisem psihično sposobna. Rekli so mi, da ga bodo oni pokopali po obdukciji. Zadrogirano z antidepresivi so me poslali domov. Brez pojasnil, brez dokumentov, brez sina.
Dan po odpustu iz porodnišnice je k meni prišla patronažna sestra. Želela je viditi mojega sina in mene. Nihče je ni obvestil, da je otrok umrl. Čez nekaj manj kot leto po njegovi smrti sem prejela vabilo na cepljenje otroka pri enem letu. Tudi na cepilnem centru niso imeli informacije, da je moj sin umrl.
Nekoliko za tem dogodkom sem šla na upravno enoto po mrliški list. Rekla mi je, da mi ga ne more izdati, saj ni vpisan. Prosila me je, da počakam, in mi čez pol ure prinesla mrliški list. Ker sem bila takrat precej mlada in neumna, sem vsemu pripisovala administrativno napako.
Nakar je minilo nekaj čez 26 let. Pričelo se je vedno bolj naglas govoriti o krajah in prodaji novorojenčkov iz porodnišnic v Sloveniji in tudi na področju celotne nekdanje Jugoslavije. Ker sem imela podobne situacije kot ostale mame, ki so jim novorojenčki domnevno umrli, sem poiskala pomoč.
- Preberite si še: Katja Knez Steinbuch: "Otrok ne smemo puščati v stiski – zavarovati jih moramo na vse načine in preprečiti tragedije."
Vso pomoč in podporo, mi je ponudila Simona Š Kalanj in društvo Izgubljeni Otroci Slovenije Javno. Pomagala mi je pridobiti dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je popravljana, prirejena in načrtno zavajujoča. Seveda nisem pridobila svoje odpustnice, sinovih dokumentov o zdravljenju, spremnih dokumentov k obdukciji, grobnega mesta nimajo. In seveda se zaplete tudi pri parafinskem vzorcu. Ravno tega naj bi poplavile fekalije.
Vemo, da so spreminjali vse. Spreminjali so datum rojstva, kraj rojstva, spreminjali so tudi starše in le te fiktivno vpisovali, ali pa napisali kar posvojitelje.
Zato vsi, ki ste posvojeni, ali pa sumite, da ste posvojeni, prosim, prosim javite se. Posvojitelji so vam povedali, kar so menili, da je resnica. Da je recimo mama bila mladoletnica iz Prekmurja, da je bila študentka, katere starši niso vedeli, da je noseča... Zato še enkrat prosim, javite se žalujočim mamam.
Vas vse pa, ki to objavo berete, vljudno prosim za kakeršnokoli informacijo. Prosim tudi za delitev v čim večjem številu.
Tebi moj sin, pa želim vse najboljše, in vse lepo v življenju. Resnično te želim nekoč spoznati in objeti.
Kaj več o naših primerih pa v arhivu TV SLO3 na pričanjih Preiskovalne komisije o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok. Moje pričanje je na 1. nujni preiskovalni komisiji od 2 uri 40 dalje."
Vir:
Novo na Metroplay: Kaj morate vedeti o svoji koži | N1 podkast s Suzano Lovec