Umor v domu ostarelih?

29. 6. 2022
Deli
Umor v domu ostarelih? (foto: profimedia)
profimedia

Provokativen naslov romana Umor v domu ostarelih? avtorja Vita Komaca je bil ob uradni predstavitivi sredi junija nedvomno dodaten impulz za polno dvorano najbolj uglednih in zaželenih gostov v Društvu slovenskih pisateljev. 

Pogovor z avtorjem je vodil predsednik društva pisateljev, Dušan Merc, zelo plodovit in priznan pisatelj. Program sta obogatila vrhunska violinistka Anja Bukovec, prepoznavni glas Igorja Velšeta z nacionalke, ki je interpretiral odlomke iz romana, dogodek pa je povezovala Barbra Jermann. 

Roman naslavlja problematiko zlorabe in izkoriščanja starejših občanov, ki se na jesen življenja umaknejo v domove ostarelih in opozarja na številne grozljive možnosti in priložnosti, ki jih najdejo goljufi, prevaranti in celo morilci, da se dokopljejo do premoženja naivnih, nemočnih in zmanipuliranih starejših oseb.

Pravzaprav roman kar kliče po reakciji NVO, da bi si prizadevale tudi z zakonodajo urediti to področje, saj so zgolj visoki moralni standardi v širši družbi glede tega premalo učinkoviti. 

Pripoved je o osamljenem, komaj upokojenem Slovencu na Hrvaškem, ki ga doleti možganska kap, potem pa ga, nebogljenega, skušajo spraviti ob premoženje tako prijatelji, kot daljni slovenski sorodniki in celo lastnica doma za ostarele, kamor ga vtaknejo in osamijo. Na trenutke lirična in nostalgična pripoved je tudi strašljiva in brezizhodna, saj niti intervencija s televizijsko reportažo in ovadba na policiji ne rešita mladega, izoliranega upokojenca pred neizbežno tragedijo.

Predsednik Dušan Merc je pohvalil kriminalni roman kot pošteno, odkrito, tekoče napisano besedilo, vredno branja. 

»Rojstvo sleherne knjige ni kar tako. To je velika reč,« je poudaril g. Merc. 

Predsednik Merc je avtorja Komaca na trenutke tudi neprizanesljivo »zasliševal« o nastajanju in vsebini romana. Avtor je zanikal, da bi mu bilo pisanje v nadlego ali da ga je dolgočasilo. »Pišem z navdušenjem, potegne me vase, pravzaprav uživam v njem,« pravi Komac. 

»Nekatere situacije so zelo zanimivo zapisane v dialogih. Včasih se mi je zdelo, da bi lahko to bila dobra predloga za televizijsko nadaljevanko,« je menil Merc, avtor pa je pritrdil, da je celo že napisal osnutek scenarija, seveda pa je to delo za specialiste, sta še ugotavljala.  

Še nekaj je opazil predsednik Merc: »Roman je najlepši v delih, kjer opisuješ pokrajino, čeprav morda tega nisi hotel.« 

Dušan Merc: »V kolikšni meri je tekst poročilo in v kolikšni fikcija, o vsem in o tebi?«   

Vito Komac: »Zelo veliko je resnice; strašljivo je, da se to lahko zgodi, in se je.«

Avtor se je strinjal s trditivjo, da je roman je hkrati hommage Zalogu in Reki, pa tudi širši družini«.

Dušan Merc: »Si preveč verjel v medije, da bodo pomagali razjasniti zadevo, čeprav jih dobro poznaš?«  

Vito Komac: »Res, računal sem na medijsko moč, pa sem se uštel.«

Kaj pravi avtor o svojem romanu Umor v domu ostarelih?

Mar je res moč starega človeka slabega zdravja kar umakniti iz javnosti, mu preprečiti popolnoma vse stike in ga opehariti za premoženje, morda tudi za življenje?

Morda. Kdo bi to storil in zakaj? Je morala resnično tako razgrajena? Je življenje starca res le kolateralna škoda na poti do bogastva? 

O romanu avtorja Vita Komaca

Avtorjev prvenec »Umor v domu ostarelih?« sicer v naslovu obeta žanr, ki ga navaja podnaslov. Vendar njegov roman ni zgolj to. Gre namreč za večplastno besedilo: dogajanje osnovne zgodbe okrog tragičnega junaka romana se prepleta z vzporednimi zgodbami iz sedanjosti in preteklosti. Te podpirajo in pojasnjujejo ozadje dogajanja, postopno rišejo lik glavnega junaka Milana, hkrati pa razkrivajo tudi minulo dobo z dragocenimi opisi nekdanjega načina življenja. Avtorjevi osebni spomini na otroštvo, ki se nizajo med deli vodilne pripovedi, so drobci, polni duhovitih, zabavnih dovtipov in s tem nakazujejo tudi avtorjev smisel za humor.  

Po navidezno nepomembnem telefonskem klicu neznanke iz Hrvaške se zgodba zaplete v nepričakovano razreševanje skrivnostnega dogajanja, ki ima najverjetneje ... da, dejansko celo kriminalno ozadje. 

Vzporedno z osnovno zgodbo teče še druga, ki jo podpira; ta razstira preteklost osrednjega lika, pa tudi prvoosebnega pripovedovalca in vseh ostalih oseb, vpletenih v pripoved, ter njihove dejanske povezave. Predvsem pa so pomembni tudi osebni spomini, ki jih avtor spretno naniza med osnovno (domnevno fiktivno) temo romana

Prebliski avtorjevih spominov na njegova otroška leta ter obdobje odraščanja, ki se pretakajo skozi osnovno temo romana, torej slikovito orisujejo dobo tedanjega (za starejše bralce polpreteklega) časa.

Tedaj je življenje teklo počasneje, preprosteje, hkrati pa v mnogih detajlih veliko težje od današnjega. Stiki med ljudmi so bili intenzivnejši, pristnejši, temperamentnejši ...  Otroške igre so bile tedaj veliko ustvarjalnejše, brez plastične in elektronske navlake. 

Zgodba povprečnega življenja osrednjega lika Milana Kersnika, sina preminulega slovenskega oficirja, na Reki živečega upokojenca z dvojnim državljanstvom brez bližnjih sorodnikov, se povsem nepričakovano zaplete po nenadnem, a zanj osebno usodnem dogodku.

Prvoosebni pripovedovalec zato nepričakovano pade v tok skrivnostnega dogajanja v zvezi s sorodnikom Milanom, in nenavadnega vpletanja treh skupin akterjev iz ozadja, ki nimajo povsem jasne vloge glede glavne osebe romana. So Milanu, samskemu, osamljenemu in stigmatiziranemu zaradi homoseksualne usmerjenosti, njegovi Prijatelji res naklonjeni in mu iskreno želijo pomagati ... ali so pravzaprav njegovi rablji? Kdo – razen konkretno obdolženega akterja – še vleče usodne poteze, da bi se ga čimprej znebil? Jim je na koncu uspelo, da so ga povsem oropali – ali je vse zgolj zavajanje, prikrivanje resničnosti? Veliko je indicev, povsem nedvoumnih dokazov pa ne! Je dejansko konec pravzaprav nedokončen?! Je domnevno umrli dejansko še živ, a je zanj enako kot bi bil že mrtev? Mnogo vprašanj do konca romana ostaja brez odgovorov ...

Vsekakor je prvi objavljeni roman Vita Komaca besedilo, ki ga je tako ali drugače vredno prebrati.  Navsezadnje tudi v premislek in v opozorilo, kaj se ponekod v resnici dogaja z ostarelimi, nemočnimi ljudmi, ki padejo v kolesje nehumanega ravnanja nekaterih institucij in/ali nekaterih izprijenih posameznikov (žal še lažje kar v zasebnosti domačega okolja). Prepuščeni so jim brez možnosti vplivanja na lastno usodo. Roman odstira tudi te nevarnosti in v bralcu vzbudi upravičen dvom: morda pa ne gre zgolj za 'čisto fikcijo' ... temveč za resnično grozljivko!? 

O avtorju

Vito Komac, u.d.e., se je na samostojno poslovno-podjetniško pot podal davnega 1985. Ustanovil je prvo zasebno marketinško agencijo v Jugoslaviji in nekaj let ustvarjal kot samostojni kulturni delavec-fotograf. Z agencijo je organiziral preko 1500 dogodkov, uvedel raziskave vrste skrivnostni kupec in fokus grupe, izdajal je poslovne revije ProPro in Marketing.UP v štirih državah, postal eden od pionirjev rabe obnovljivih virov energije v širši regiji, serijski podjetnik in inovator (IT in obnovljivi viri), vodil je tudi podjetja s 1500 zaposlenimi, bil je in je še svetovalec v številnih podjetjih. Že sedem let je urednik portala Podjetnik.net, zanj tudi piše ter vodi zavod Inštitut Mediapro.

Vito Komac je ustvaril že več del, pa jih ni poskušal objaviti; Umor v domu za ostarele? je njegova prva kriminalka.

Dora Vodopivec

Avtor fotografij: Vinko Avsenak

Roman lahko naročite TUKAJ. 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez