Morandi je imel izpolnjujoče in smisla polno življenje. Vstajal je ob zori, obdeloval vrt, zbiral deževnico, plaže čistil smeti, ki jih je prineslo morje ... A so ga prisilili, da je otok zapustil.
V Italiji je pred dnevi v 85. letu starosti umrl moški, ki je več kot tri desetletja preživel večinoma sam, na zapuščenem otoku. To je bila njegova osebna izbira.
Mauro Morandi je užival v življenju nekakšnega sredozemskega puščavnika, v izolaciji od preostalega sveta in v povezanosti z naravo. Novinarji so mu potem, ko se je razširil glas o njegovem bivanju na otočku Budelli blizu Sardinije, nadeli vzdevek Robinson Crusoe, torej po liku Daniela Defoeja, čigar življenje je bilo nekoliko podobno Morandijevemu.
Razočaran nad potrošniškim svetom
Mauro Morandi je dolgo delal kot učitelj telesne vzgoje v rodni Modeni. Razočaran nad materializmom, ki se je zavlekel v vse pore družbe, in smerjo, v katero se je razvijal svet, se je hotel od vsega umakniti in poiskati zases bistveno drugačen prostor za življenje.
Leta 1989 je najprej načrtoval, da bi s svojo ladjo odpluti v Polinezijo, in tako pobegnil od potrošništva, ki takrat z zahoda še ni dosegel otokov, raztresenih v Tihem oceanu.
Na koncu mu je umik od sveta uspel tako, da geografsko sploh ni odšel daleč. Zgodilo se je namreč, da je doživel brodolom prav blizu otoka Budelli.
Ko je stopil na Budelli, je najprej zagledal njegovo zdaj znano plažo z rožnatim peskom, bil osupel nad lepoto otoka in ugotovil, da je to njegova Polinezija.
Pozneje je povedal, da do prihoda na Budelli še nikoli ni čutil takšne pripadnosti kot v trenutku, ko je prvič stopil na otok. Edina oseba, ki je takrat živela na otoku, je bil varuh otoka, ki pa se je pripravljal na upokojitev.
Za Morandija se je tako vse idealno izteklo. Prevzel je del dela varuha in ostal na otoku.
Sam, v hiši brez elektrike in vode
Odločitev za življenje na otoku vseeno ni bila lahka. Morandi je vedel, da na Budelliju v hiši ne bo imel ne elektrike ne vode in da bo verjetno ves čas živel sam na otoku.
In tako je tudi bilo. Dvaintrideset let je nato na otoku preživel sam, občasno pa so ga tudi obiskovali. Živel je v bivališču iz granita, koral in školjk. Njegov dom na Budelliju je bil pravzaprav nekdanje zaklonišče iz druge svetovne vojne.
Morandi je imel izpolnjujoče in smiselno življenje. Vstajal je ob zori, obdeloval vrt, zbiral deževnico, čistil s plaž smeti, ki jih je prineslo morje, čutil je, da je njegovo poslanstvo zaščititi otok.
Sčasoma, ko se je o njem razširila beseda, so otok začeli obiskovati izletniki, ki sta jih zanimala tako otok kot Morandijev način življenja. Vodil je ljudi po Budelliju in jih učil o občutljivem ekosistemu otoka.
Prisilna izselitev in peticija
Pritiski za Morandijev odhod z otoka so se začeli že leta 2017. Na koncu so ga po dolgotrajnem sporu z oblastmi nacionalnega parka La Maddalenaprisilno izselili leta 2021. Morandi je namreč motil njihove načrte, da na otoku zgradijo center za obiskovalce in okoljsko izobraževalni center.
Kmalu zatem je stekla javna kampanja, ki je zahtevala, da se Morandiju dovoli ostati na otoku, peticijo pa je podpisalo na tisoče ljudi. A je moral Morandi otok vseeno zapustiti.
Preselil se je v enosobno stanovanje na La Maddaleni, največjem v arhipelagu sedmih otokov ob severni obali Sardinije. Človek, ki je dolga leta živel sam in večinoma odrezan od sveta, je, ko so ga končno izselili iz Budellija, ugotovil, da želi širiti glas o lepotah 'njegovega' otoka, da bi tako širšo javnost seznanil s pomenom ohranjanja narave.
Postal je vplivnež na družbenem omrežju
Ustvaril je profil na družbenem omrežju, ki je hitro pritegnil pozornost mnogih in za mnoge postal velik navdih.
Odhod z Budellija je sprejel bolje, kot bi bilo pričakovati.
Leta 2021, potem ko se je preselil na La Maddalena, je za CNN povedal: "Nikoli ni zares konec. Sem živ dokaz, da je drugačno, novo življenje mogoče. Vedno lahko začneš znova, tudi če imaš več kot 80 let." In potem še povedal: "... ker obstajajo druge stvari, ki jih lahko doživiš, popolnoma drugačen svet od tistega okoli tebe."
Vrnitev v civilizacijo mu ni padla pretežko, priznal je celo, da mu postpuščavniško življenje ustreza: "Ponovno sem odkril slasti uživanja vsakdanjega udobja."
Zadnjega pol leta prejšnjega leta je po padcu in zaradi nekaterih zdravstvenih težav živel v domu za upokojence v Sassariju na Sardiniji.
Umrl je v Modeni dva dni po letošnjih novoletnih praznikih.
Povzeto po Jutarnji list.
