Upokojitev ni konec, temveč prehod v drugačno obdobje življenja. Po letih urnikov, odgovornosti in prilagajanja drugim se lahko nenadoma pojavi praznina, v katero se hitro naselijo neprijetni občutki. A prav v tem obdobju je ključno, da človek ne izgubi notranjega krmila.
Spodaj so tri stvari, ki se jim nikar ne odpovejte, ko greste v pokoj. Namenjene so tako ženskam kot moškim, saj gre za temeljne psihološke opore, ki varujejo dostojanstvo, svobodo in življenjsko energijo.
1. Ne odpovejte se odgovornosti za svoje življenje
Zveni paradoksalno, vendar se pogosto zgodi, da človek po upokojitvi začne predajati še tisto, kar je nekoč nosil sam: odločanje o tem, kako bo živel. Začne čakati na pobude drugih. Neha vabiti druge na obiske in kave. Odlaša z obiski pri zdravniku. Nečesa se ne loti, če prej ne dobi odobritve ali potrditve. In počasi se ustvari občutek, da je odvisen od okolice.
Če drugi nekaj časa ne pokličejo, če so zasedeni ali utrujeni, se v človeku lahko prebudi misel: “Verjetno jim grem na živce.” Takrat se začne umikanje in občutek, da druge vedno moti. A cena je visoka: lastno življenje se skrči.
Upokojitev je lahko začetek novega, samostojnega poglavja. Človek lahko vstane ob sedmih ali ob enajstih, bere, ustvarja, se uči, gre na sprehod, v društvo ali na kavo – brez vprašanja, ali “sme”. Odgovornost za svoje življenje pomeni preprosto to, da ostanete avtor svojega dneva.
- Preberite si še: Desa Muck: "Vse to sem počela samo zato, da bi bila z njim. Zatajila sem se, svoje misli in občutke."
2. Ne zapravljajte svojega časa
Po upokojitvi se pogosto zgodi, da se v človeku oglasi avtomatizem, da se prilagodi, ker ima vendar več prostora v dnevu kot ostali. In tako se beseda “moram” neopazno preseli v vsakdan: moram biti dosegljiv, moram urediti, moram skočiti, moram pomagati.
A svoboda v resnici ni v tem, da imate več časa za druge. Svoboda je v tem, da imate pravico izbirati. Da sami določite, kdaj boste z nekom, kdaj boste pomagali in kdaj boste preprosto živeli svoj ritem.
Včasih je najbolj zdrava odločitev tudi ta, da rečete: danes ne. Danes imam čas zase. Tudi če to pomeni le sprehod, mirno dopoldne doma, knjigo, tišino in počitek. Po pestrem življenju ste se do upokojitve vendarle naučili varovanja svojih notranjih virov.
Veliko ljudi je bilo vse življenje navajenih, da so “koristni” in “potrebni”. Ko ta vloga popusti, se lahko pojavi krivda. A tu je skrita past: če človek stalno živi po potrebah drugih, se njegov lastni “želim” začne manjšati. Upokojitev pa je pravzaprav priložnost, da se ta glas spet okrepi in postane enakovreden vsem drugim obveznostim.
3. Ne opustite upanja za svoje življenje
To je morda najmanj vidno, a najbolj odločilno. Včasih se človek ne odpove le stvarem, energiji ali času, temveč ideji, da je zanj še kaj mogoče. Nekaj novega, radostnega in presenetljivega.
Preveč ljudi po šestdesetem začne verjeti, da je njihovo poglavje zaključeno. Da je “zdaj pač tako”, da “ni več časa za večje stvari”, "da je vseeno", da “je najbolje, da se umaknejo”. In tako postanejo sence brez lastnega gibanja naprej.
A sanje so tisto, kar človeka ohranja pokonci. Pri petinšestdesetih lahko greste na potovanje ali izlet v bližnje kraje. Pri oseminšestdesetih se lahko ponovno zaljubite. Pri sedemdesetih se lahko naučite novega jezika. To ni romantiziranje, temveč realnost mnogih, ki si niso dovolili, da bi jim leta ukradla življenjsko željo.
Živeti ne pomeni le pomagati, prenašati in deliti. Živeti pomeni tudi izbirati, se veseliti in skrbeti zase. Ste živ človek – in življenje je še vedno vaše.
