Uroš Lipušček: "Ker se nisem vdal, so me začeli rušiti – z leve in z desne."

V času vojn, sankcij, propagand in poplave lažnih informacij se zdi, da je pravica do nepristranske obveščenosti pogosto odvisna od žvižgačev in alternativnih platform.

O tem smo govorili z Urošem Lipuščkom, dr. politoloških znanosti, novinarjem, nekdanjim zunanjepolitičnim komentatorjem RTV Slovenija, publicistom in profesorjem mednarodnih študij na univerzi Emuni.

Lipušček je novinarsko pot začel leta 1970 na Kolodvorski v Ljubljani – v času pisalnih strojev, korekturnih trakov in filmskih trakov, pozneje kaset betacam. Po diplomi iz sociologije, političnih ved in novinarstva na FDV je postal komentator RTV za države v razvoju, neuvrščenost in protikolonialno politiko Bližnjega vzhoda.

“Takrat je medije obvladovala partija. Danes jih kapital.”

Kakšno je bilo novinarstvo v času Jugoslavije?

Novinarstvo je bilo bistveno drugačno kot danes. Bili smo “družbenopolitični delavci”, kar pomeni, da radikalna kritika sistema ni bila dovoljena. Če je takrat medije obvladovala partija, pa jih danes obvladujejo lastniki kapitala oziroma medijev. Kar zadeva medijsko svobodo, se po mojem ni veliko spremenilo – rekel bi celo, da se svoboda javnega izražanja s centralizacijo EU vse bolj zmanjšuje.

Je torej demokracija v medijih zgolj navidezna?

Javna radiotelevizija bi morala biti odprta za vsa mnenja, a je žal postala trdnjava cenzure. To kaže, da imamo na tem področju navidezno demokracijo. Že Jefferson je ugotovil, da brez svobodnih medijev ni demokracije.

Je bila cenzura neposredna? So obstajale “prepovedane teme”?

Televizija je bila pod posebno budnim očesom, v našem primeru tiskovnega sveta pri SZDL. Spomnim se, da so ostro kritizirali kolega Borisa Berganta, češ da ni dovolj kritičen do nemške socialdemokracije.

V redakciji smo tudi v najbolj svinčenih letih brali praktično vse tuje časopise in tako imenovani Rdeči Tanjug, ki je prinašal izbor tujih člankov, tako da smo bili zelo dobro obveščeni o dogajanju na mednarodni sceni.

Imate kakšno anekdoto, ki pokaže, kako občutljivo je bilo?

Jure Pengov je v večernem dnevniku ponavljal posnetek govora Walterja Ulbricha, ki si je precej nerodno usekoval v robec – in je postalo smešno. Naslednji dan so nas “šraufali”, ali smo to naredili namerno. Po zakonu je bilo prepovedano kritizirati najvišje tuje politike.

Kako je bilo poročati s terena – in kako ste sodelovali s pokojnim snemalcem Jocem Žnidaršičem?

Z Jocem nisva bila le sodelavca, bila sva prijatelja. Preživela sva lepe in dramatične trenutke. Med islamsko revolucijo v Iranu sva na primer v Teheranu več ur stala pred mladimi mudžahedini z rokami v zrak. Trdili so, da sva ameriška vohuna. Na srečo naju je rešil častnik islamske garde, ki je ugotovil, da najini izkaznici nista ponarejeni.

Kako razumete vlogo žvižgačev – od Ellsberga do Assangea?

Joe Lauria, urednik Consortium Newsa, je bil najboljši prijatelj Daniela Ellsberga. Ellsberg je z objavo dokumentov o Vietnamu, za kar bi lahko dobil dosmrtni zapor, omogočil razmah množičnega gibanja proti nadaljevanju vojne. Veliko je tvegal – in zmagal. Njegovo ime bo ostalo zapisano z zlatimi črkami v zgodovini mirovnega gibanja.

Je danes, ko imamo internet, lažje priti do resnice?

Ne. V času hladne vojne je bil dostop do informacij omejen – na zahodu in vzhodu so skrbno dozirali informacije. Danes se soočamo s poplavo tako imenovanih lažnih novic, problem pa je ugotoviti, katere novice ali dokumenti so avtentični. To je dodatno zakomplicirano zaradi novih medijev in interneta. Kljub obsežnim informacijam ni povsem jasno, kaj se dogaja v Ukrajini – obe strani pretiravata pri poudarjanju uspehov. Imamo obilo novic, vendar nismo bližje resnici.

Kaj se spremeni z osamosvojitvijo in demokratičnim sistemom?

Pritiski so bili veliki – vsak dan. Če strankam ni uspelo pri urednikih, so angažirale svoje privržence oziroma novinarje. Skoraj vsak dan so me po večernem dnevniku klicali najvišji funkcionarji strank in zahtevali, kdo naj nastopi v Odmevih. Ker se nisem vdal, so me začeli rušiti – z leve in z desne.

Ste se zaradi tega znašli tudi na sodišču?

Generalna sekretarka Drnovškove vlade Nevenka Črešnar je zaradi prispevka sprožila osebno tožbo. Zahtevali so odškodnino v višini mojih celoletnih dohodkov. Vrhovno sodišče je odločilo v mojo korist.

Zakaj ste odstopili z mesta odgovornega urednika Informativnega programa TV Slovenija (2000–2002)?

Ko sem postal odgovorni urednik, sem želel uveljaviti načela novinarske profesionalne etike: najmanj dva neodvisna vira, zastopanost različnih mnenj, odpornost na strankarske interese, pravica urednikov vedeti identiteto virov (ob zaščiti vira). Nekateri so to sprejeli kot “uvajanje cenzure”, čeprav so bila ta načela priporočena tudi kot primer dobre prakse.

In konkretno pri zgodbi o vladnem letalu?

Turnusnega urednika sem opozoril, da izračuni ne morejo biti pravilni. Novinar ni hotel povedati, kdo jih je pripravil, kar je kršitev kodeksa. Prispevek je bil objavljen ob koncu dnevnika namesto na začetku. Mene so obtožili cenzure, kar po mojem ni bilo res. Kasneje mi je Ivan Simič povedal, da je on pripravil izračun.

Ste bili sami kdaj cenzurirani?

Brez dvoma. Na Delu so cenzurirali vsa moja poročila o ameriških odmevih glede Černobila, na radiu pa niso objavili mojega prvega prispevka iz Pekinga o začetku covida-19 – očitno so bolj verjeli Reutersu.

Kako gledate na današnjo javno RTV?

Informativnih programov že nekaj časa ne gledam, slišim pa hude kritike o enostranskem pristopu – posebej glede Ukrajine. Alternativnih mirovniških pogledov na javni RTV, ki jo vsi plačujemo, ne objavljajo. Očitno smo spet v enoumju. Mene dosledno ignorirajo.

Je nevtralnost Slovenije realna možnost?

Ameriški politiki svet pogosto vidijo črno-belo in niso naklonjeni nevtralnim državam. ZDA so po mojem prepričale ali prisilile nekatere evropske države, da so se odrekle nevtralnosti. Nevtralnost sama po sebi sicer ne zagotavlja miru, priznati jo morajo tudi vojskujoče strani. Mi smo del Nata. V primeru izstopa bi nam ZDA in vodilne evropske sile to poskušale preprečiti.

Kaj bi po vašem morala storiti Slovenija?

Slovenija bi lahko zavrnila zahteve, da poveča izdatke za orožje ali pošilja vojake na tuja bojišča. Vojska bi po mojem morala sodelovati le v mirovnih operacijah, ki jih odobri varnostni svet.

Zakaj so OZN, OVSE in druge institucije po vašem “impotentne”?

Povojni sistem se podira, novi pa še ni zaživel. Pax Americana je v zatonu. Če OZN ne bodo reformirali, lahko razpadejo. BRICS lahko v skrajnem primeru ustanovi svoje organizacije. Evropa bo v novem svetu igrala postransko vlogo.

Zakaj vas danes ni več v osrednjih medijih?

Ker sem predmet neuradne cenzure. Moji pogledi se razlikujejo od uradne politike, predvsem pri vojni v Ukrajini. Na Facebooku imam velik doseg, dogovarjam se tudi z nekaterimi tujimi podkasti in z Consortium News za redne analize.

Se boste vrnili v politiko?

Ne. Ena negativna izkušnja je bila dovolj.

Če bi pisali film, v katerem se novodobni Charlie Chaplin poigrava z napihljivo žogo - planetom Zemljo – katere misli bi mu vdahnili, da jih izreče svetu?

Da imamo samo eno Zemljo, da jo moramo čuvati in da moramo končati vse vojne. Mir je najvišja vrednota nad vsemi ideologijami.

Spraševala: Marjana Lavrič in Bor Jezernik

Celoten intervju ja objavljen v tiskani reviji Sensa december/januar 2025/26