Za korak naprej potrebujemo dovolj človeškosti.
Pogosto se vračam k podobi svetilnika ob obali, ki ponoči ne razsvetli celotnega morja. Njegova luč ne seže do obzorja in ne razkrije vseh nevarnosti. Osvetli le kratek pas vode – ravno toliko, da ladja ve, kam usmeriti premec. Mornarji pravijo, da ni vedno treba videti vsega – včasih je dovolj le toliko svetlobe, da veš, kam naprej.
Ta podoba me spremlja v obdobjih, ko tudi sama ne vem, kam točno vodi pot. Ko prihodnost ne ponuja jasnih obrisov in ko se zdi, da bi bilo lažje, če bi imela odgovore vnaprej. Ob tem se zalotim pri vprašanju, ali nisem morda varnosti zamenjala z nadzorom – in pozabila, da se življenje pogosto začne tam, kjer nadzor popusti.
Je morda prav tu eden ključnih nesporazumov našega časa: prepričanje, da je varnost enaka gotovosti? Da moramo vedeti, kam vodi celotna pot, preden si sploh upamo narediti korak. Kot da bi pregled nad celoto zagotavljal zaščito pred napakami.
Toda izkušnje kažejo drugače. Varnost se pogosto ne rodi iz popolnega razumevanja, temveč iz zaupanja, da je mogoče nadaljevati. Da se smisel ne razkrije vnaprej, temveč sproti. Da ne rastemo takrat, ko imamo vse pod nadzorom, ampak takrat, ko si dovolimo stopiti v neznano in ostati prisotni. Svetilnik ne obljublja varnosti v znanem. Ponuja odnos z neznanim.
V negotovih časih se varnost pogosto razume kot nekaj, kar bi morali imeti: jasen načrt, trdno oporo, zagotovilo, da bo šlo vse po predvideni poti. A življenje nas vztrajno opozarja, da je takšna varnost iluzija. Življenje ni stabilno stanje, temveč nenehen proces. Ko se poskušamo nanj opreti z nadzorom, se zlomimo prav tam, kjer bi se lahko prilagodili.
Zaupanje je v tem smislu ontološka drža – način, kako smo v svetu. Ne pomeni, da vemo, temveč da smo pripravljeni biti v odnosu s tem, česar ne vemo. Psihološko je to sposobnost notranje regulacije: ostati v stiku s seboj tudi takrat, ko zunanje okoliščine sprožijo strah, negotovost ali občutek izgube orientacije. Ne zapremo se, ne razpademo, ne otrpnemo – ostanemo odzivni.
Najbolj odporni niso tisti, ki zdržijo največ pritiska, temveč tisti, ki znajo prehajati med napetostjo in popuščanjem. Med delovanjem in umikom. Med nadzorom in predajo. Ta prožnost ni stvar moči, temveč zaupanja v lastno sposobnost prilagajanja. Ni misel, temveč notranja izkušnja.
V času, ko se kolektivna senca vse glasneje oglaša, postaja naša največja psihološka odpornost sposobnost ostati človeški. Čutiti brez razpada. Dvomiti brez izgube tal. In narediti korak – ne iz glave, temveč iz odnosa s tem, kar v nas ve, kam naprej.
Sensa ne obljublja gotovosti. Je povabilo, da sledimo svojemu notranjemu svetilniku. Da ne obstanemo.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v novi številki revije Sensa februra/marec 2026; v prodaji od 6. februarja
V novi številki revije Sensa se gibljemo med osebnimi preobrazbami in globalnimi vprašanji, med notranjim mirom in svetom, ki se zdi vse bolj razklan. Pogovarjamo se z ljudmi, ki delujejo na robovih sistema in zavesti, beremo med vrsticami sodobne družbe ter iščemo nove perspektive za prihodnost. Od poti samoozdravitve, regenerativnega odnosa do planeta in skupnosti, ki jo učijo konji, do pogumnih vprašanj o vojni, družbeni odgovornosti in tem, kakšno družbo sploh želimo graditi. Odpiramo tudi teme odnosov, duhovnih tokov, zelenih rešitev in celostnega zdravja – z enim skupnim imenovalcem: kako ostati človeški, prisotni in odzivni v negotovem času.
