Kolikokrat v življenju slečemo kožo, se prelevimo, se izvijemo iz kokona, prebodemo lupine in oklepe, da bi ugledali drugačen svet? Je vse to že vnaprej določeno ali imamo svojo lastno izbiro?
Zakaj bi nekdo hodil po robu življenja in nabiral bridke izkušnje v imenu spreminjanja in postajanja boljšega Jaza?
Ko takole brskam po spominih na Afriko in ko sedaj že lahko z distance pogledam na vse dogajanje, vedno bolj spoznavam, kako velike načrte ima za nas vesolje. Meni je ponudilo celo paleto doživetij, izzivov in priložnosti za rast.
Leto 2017 je bilo zame prelomno leto. V dobrem in slabem. Še vedno se mi poraja mnogo vprašanj in vmes je veliko čejev. Če ne bi imel moj oče 70-letnice, ampak morda samo 69. let, ali bi kupila letalsko karto in prišla iz Afrike v Slovenijo na njegov rojstni dan? Če ne bi resno jemala vseh znamenj, sporočil in simbolike, ki se mi je kazala v zadnjem mesecu bivanja v Gani, mar bi se odločila za pot domov? Če bi zbolela za malarijo v Gani, ali bi tam preživela in danes pisala te vrstice? Če ne bi zaradi hude bolezni, ki me je doletela, prehajala v druge dimenzije, ali bi se mi zgodilo dostopanje do svetih spisov v knjižnici Univerzuma?
Okoli mene je bila ena sama svetloba. Tako svetlo je bilo, da se ni dalo gledati. Občutki pa nezemeljski. Mir, tišina, ljubezen. Kmalu občutim, da sem sredi vrtinca, ki me z vso hitrostjo dviga v nebo. Centrifugalna sila me vrtinči kot lahno pero in me prinese do vrha. Pred mano ogromna knjižnica. Kakor daleč mi je segalo oko, vsepovsod same knjige. Okoli mene so se pojavile v zlato oblečene postave. Povabile so me do velikega zlatega govorniškega pulta in kar naenkrat se je pred mano pojavila debela knjiga. Knjiga se odpre. V njej ni ne slik ne črk. Gledam. Namesto besedila so na njenih listih zapisane kode. Črtne kode kot tiste na izdelkih v trgovinah. Počasi so se začele spuščati od zgoraj navzdol in jaz sem jih brala. Pred očmi se mi je bliskovito razkrivala vsebina. Knjiga je kmalu izginila, kode pa so kot v slapovih padale in jaz sem jih brala in brala. Vse mi je bilo jasno. Vsa obdobja od nastanka sveta naprej, vse filozofije, izumi, razkrite so bile vse skrivnosti. Razumela sem vsako najmanjšo podrobnost, lahko sem šla v najmanjši delec, ki obstaja, občutila svetlobno hitrost in prehajala iz ene dimenzije v drugo. Vse je bilo eno. Jaz sem bila eno skupaj z vsem. Bila sem vse in nič. Tisti občutek ‘zdaj pa vem, zdaj mi je končno jasno’ je bil neverjetno prisoten. Tako lahkotno se mi je zdelo vse skupaj. Na planetu, kjer sedaj živimo, pa tako komplicirano. Črtne kode sem brala, dokler me ni posrkala zlata svetloba in me vrnila nazaj.
Odprla sem oči in v meni je bilo neko čudno zavedanje. Bilo je védenje in hkrati s tem utrujenost. Neskončna utrujenost in polna glava. Izmenjevali so se intervali budnosti in spanja in v obeh stanjih sem bila zelo aktivna. Tako ali drugače. Moralo je biti kak tretji, četrti dan, ko sem v stanju budnosti naredila selfi. Ali pa je fotografijo naredil kdo drug? Ne vem in tega najbrž nikoli ne bom izvedela.
Zanimivo je dvoje: da sem imela pri sebi telefon in da so mi ga celo polnili (v sobi za intenzivno nego sicer nimaš ničesar svojega) in da sem bila v takšnem stanju sploh sposobna upravljati telefon. Za fotografijo, ki sem jo posnela, dolgo sploh nisem vedela. Kasneje, ko sem že bila pri sebi, sem odkrila kup sporočil, ki sem jih vsakodnevno pisala mami in otrokoma. Našla sem tudi fotografije. Na eni izmed njih sem z modrimi lisami, ki so se mi razpotegnile čez nos in ves spodnji del obraza. Mrliške pege? Verjetno ne, saj se te pojavijo, ko nastopi smrt.
Celoten članek o Natašinem osvobajanju in spuščanju okov je bil objavljen v reviji Sensa april/maj 2021.
Preberite še:
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
