Običajno nas ljudje podprejo šele, ko vidijo rezultate.

Sedela sva ob prašni cesti pred edinim hotelom v tem kraju, ki bi se po naših standardih težko uvrstil v kategorijo hotelov. Jaz in naključno mimoidoči Tuareg iz sosednje vasi. S pripomočki, ki jih je izvlekel iz torbe, mi je skuhal njihov značilni čaj. 

Cesta je bila divja, neukročena in nepredvidljiva, polna dvignjenega prahu, ki se ni imel čas poleči in zastrašujočih hup različnih motociklov in medlih luči. Vročinski pokrov se ni dvignil, samo malo je popustil in noč je vzela vročinske meglice, ki so  čez dan migetale pred očmi. 

Tam sva sedela in se pogovarjala. On v francoščini in jaz v angleščini. In kljub jezikovni barieri sva se dobro razumela. 

Pravijo, da je ob Zimskem Solsticiju idealen čas za revizijo leta, od katerega se počasi poslavljamo. Po zakonu narave smo že vstopili v novega. In meni se že nekaj dni v spominu vsiljuje ta prizor s severa Burkine Faso star dobrih dvanajst let. Običajno, ko me takšni nekoliko nenavadni spomini predramijo, se jim nasmehnem in dovolim, da se razblinijo nazaj tja, od koder so prišli. Če pa vztrajajo nekaj časa in se vračajo, jim dam priložnost, da razvijejo svojo pripoved, kaj zanimivega osvetlijo za nazaj in v sedanjosti sklenejo krog. 

Ta dotičen prizor v spominu pa niti ne želi stran niti ne želi povedati natanko, zakaj je tu. Navihano poplesuje s pomenljivo besedno frazo, ki jo bom najbrž uporabila kar za naslov tega zapisa in me spodbuja, da pišem dalje.

Trenutkasto najbolj nestrpen mi je čas, ko se nekaj prikaže v glavi in začne brbotati v telesu, ni pa še jasne slike, kaj naj bi nastalo. Ampak če sem se letos nečesa naučila je to, da pri ustvarjanju ni najpomembnejši končni izdelek, saj je pri ustvarjanju pomembno ustvarjanje samo. 

Ustvarjanje je naš stik s samim seboj. Ko smo povezani s svojim bistvom, smo po eni strani razgaljeni in s tem bolj ranljivi, po drugi pa neustrašni, ker smo osvetlili lastne kotičke teme in nas strah pred neznanim nima več v oblasti. Notranje močni smo obdani z najmočnejšim obrambnim mehanizmom, saj zunanje okoliščine ne morejo več vplivati na naše počutje. 

Vendar pa se je tako kot pri vsaki stvari v življenju tudi pri ustvarjanju mogoče znajti v zanki, če dovolimo umu, da prevzame vajeti nad kreativnim procesom. Bodisi da prevzamemo vlogo služabnika naših stvaritev ali pa gospodarja nad njimi. Zato je pomembno, da se preprosto zlijemo s kreativnim procesom in utišamo um, ki večkrat neusmiljeno trka na vest in se sprašuje o smislu našega početja. 

Tuareg je v pomendranem in zdelanem lončku na miniaturnem gorilniku, ki ga je komaj prižgal, zavrel vodo in nato dodal pravi čaj. Na koncu pa še kar nekaj kock belega sladkorja. Vse skupaj se mi je zdelo izjemno močno in sladko, ampak mi je razložil, da je v puščavi, ko karavana krene na tri tisoč kilometrov dolgo pot, pomembno ostati buden in močan, da lažje premaguje razdaljo, napor in vročino. Pripovedoval je o pomenu povezanosti, o solidarnosti in spoštovanju med sopotniki. 

Njegova družina je živela v bližnji vasi, kamor se je vsakič s poti vračal. Tja je tudi vodil turiste. Imel je namreč licenco za turističnega vodnika. In veliko bolj je spominjal na mladega in precej izobraženega turističnega vodnika, kot na Tuarega, ki s kamelami preči puščavo. Njegov oče bi si želel, da bi se poročil in si ustvaril dom in družino, ampak je njega vleklo nekaj drugega. Njega je klicala puščava. On si je želel pravega potovanja. 

Takrat se mi je na razumski ravni zdela njegova odločitev nenavadna in nelogična, a sem v njegovem pripovedovanju uživala. Pripovedoval je prostrano, kot je brezmejna puščava, svobodno, kot je svoboden njegov duh, ki ga vodi in čutno, da sem lahko čutila puščavski vihar na lastnem obrazu ter utrdila smisel vsakega njegovega koraka. 

»To so počeli že moji predniki,« je z zanosom pripovedoval: »In to je tudi moje poslanstvo.« 

Imel je poklic, ki mu je omogočal preživetje, kar je privilegij za marsikoga v tistih krajih in imel je streho nad glavo, čeprav slamnato, a je prisluhnil notranjemu klicu in raje izbral spanje pod zvezdnatim nebom. 

Ko se odločimo za pot, ki vodi do samouresničitve, je lepo, če imamo podporo bližnjih, ni pa nujno. Običajno nas ljudje podprejo šele, ko vidijo rezultate. Ne zato, ker ne bi zaupali našemu planu, ampak ker ne morejo videti naše vizije. Takrat se opomnimo, da smo se za pot odločili sami in naše odločitve nismo predhodno usklajevali z njimi. 

Tuareg je občasno še vedno živel s svojimi. V domačo vas je vodil turiste, ki so od vaščanov kupovali rokodelske izdelke in puščali denar za hrano. On pa jim je pripovedoval svoje zgodbe, ki jih je oblikoval in spreminjal puščavski pesek. Mogoče se je trudil bližnjim povrniti morebitno izgubo zaradi svoje odločitve ali pa je bilo njegovo poslanstvo v tolikšni meri del njega, da ga je z lahkoto povezal z vsemi sferami svojega življenja in združil na videz nezdružljivo. Kdo ve, če bi poklic turističnega vodnika lahko tako dobro opravljal brez prižgane notranje luči in brez vseh prehojenih kilometrov. 

Puščava je nekaj magičnega. To veličastno morje peska daje občutek nečesa nepreglednega, istočasno pa močan občutek povezanosti z našim planetom. Ena noč v objemu sipin ob lokalnih ritmih in v soju polne lune zagotovo pusti pečat v spominu vsakega popotnika, a Tuaregova puščava ni bila te vrste turistična razglednica. Od puščave je pustila samo pusto, ki je ne glede na vse njega polnilo. Polnilo je vse čaše njegovega življenja in je tako ravno puščava v njegovem življenju predstavljala oazo. 

Zanimalo ga je, kaj jaz počnem. Pripovedovala sem mu o svojem delu in o tem, kaj mi pomeni. O zgodbah otrok, ki smo jih v tistih dneh spoznali. Poslušal je z zanimanjem in s spoštovanjem. Potem pa je pomolčal za nekaj trenutkov in s poudarkom rekel: »Tebi bi pasal en »Bébé Chocolat«, kot da bi mi s tem stavkom želel uradno podeliti prepustnico za bivanje v njegovi državi ali celo na njegovi celini. Pomenljivosti njegovemu stavku sva se oba na glas smejala. 

Ali je »Bébé Chocolat« simbolična združitev dveh na videz nezdružljivih svetov, tako kot ju je on združeval? Ali je združitev svetlobe in teme znotraj nas? Ali je tista pika na i, ki jo potrebuje vsaka zgodba in vsaka stvaritev? Ali je rezultat našega predanega in srčnega dela? Tisti zaklad v nas, ki čaka, da ga končno osvetlimo? 

Kdo pravi, da moramo pripadati enemu ali drugemu svetu. Ko sprejmemo sebe, začnemo odkrivati povsem nove svetove, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo.

In še ena za na pot. Včasih je naša odločitev za vse okrog nas nerazumna, a je ravno zato naša, pa čeprav vodi skozi puščavo. In čeprav na pot običajno krenemo sami, se rado zgodi, da kmalu srečamo ali se celo pridružimo karavani, ki se je tudi odločila za takšno pot, zato pogumno prisluhnimo notranjemu klicu in nikdar ne obupajmo.

Z Ljubeznijo, Irena

• Poglejte si še: Ganljiva fotografija objetih pingvinov: Vsak potrebuje oporo!

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj