Včasih je treba pustiti naravi, da si vzame svoj davek

V uvodu vaše knjige Zeleni kvadrat lahko preberemo, da vrtnarstvo ni bilo ravno to, kar ste si želeli početi v življenju.

Kornelija: Želela sem si študirati slikarstvo in oče je temu zelo nasprotoval, zato sem vpisala oblikovanje krajine, ker je bilo vsaj nekaj risanja in likovnosti. Sicer pa sem imela raje živali kot rastline. Ker smo živeli v mestu, so bile živali poleg maminega cvetja na balkonu najbližji stik z naravo.

Šele med študijem sem spoznala rastline in jih vzljubila. Toda dokler sem se ukvarjala le z oblikovanjem vrtov, nisem občutila take povezanosti z naravo, kot do trenutka, ko sem kupila svoj kos zemlje in na njem začela delati. Šele takrat se je teorija zares pretvorila v prakso.

Kar se učiš na fakulteti, resnično nima veliko zveze z organskim vrtnarstvom. Organsko vrtnarstvo je specifično, ima neka svoja vedenja, ki se jih ne moreš nikjer naučiti, razen iz izkušenj, če te to zanima, ali iz kakšne knjige.

Je vedno večja dejavnost ljudi glede samooskrbe s hrano le trend ali dejansko pomeni vračanje k osnovnemu, k zemlji?

Kornelija: Mislim, da se vračamo k delu življenja, ki je bil včasih normalen. Ekonomska kriza, deloma pa tudi strah pred hrano iz uvoza vprašljive kakovosti, obremenjene s pesticidi ali neetično vzgojene, nas je prignala do tega, da smo začeli razmišljati in delovati.

Vrtnarstvo je nekaj lepega, in ko se enkrat navadimo, ne moremo brez tega. Dvomim, da gre za novi trend, mislim, da je dozorel čas, da vrtnarstvo postane del življenja, kot je na primer kuhanje. Vsaj za del prehrane bomo morali poskrbeti sami.

Vrtnarjenje ne pomeni le pridelave zelenjave, ampak je lahko tudi oblika sprostitve, rekreacije.

Kornelija: Vedno želim poudariti, da je vrt moj fitnes na prostem. Meni je lepše gibati se v vrtu, ki je prekrasno urejen, diši in ima zvoke narave, kot pa v fitnes dvorani. Ko si v svojem vrtu, si sam s svojimi rastlinami in si popolnoma sproščen.

To je zeleni svet, ki je popolnoma odmaknjen od dnevnih težav, a hkrati ni mesto, kjer o ničemer ne razmišljaš, temveč razmišljaš o stvareh, ki imajo cilj. Konkretno: zdaj grem posadit paradižnik, aha, moram mu dodati zemljo, grem ponjo.

Spuščaš se na sproščujočo raven in mislim, da je to zelo pomembno za vzdrževanje fizične in mentalne higiene.

Kako začeti vrtnariti, če nimaš popolnoma nobenih izkušenj in znanja?

Kornelija: V moji knjigi so na primer osnovna znanja, namenjena pa je tudi začetnikom, ki nimajo absolutno nobenih izkušenj ali predznanja o rastlinah. V knjigi zelo preprosto pojasnjujem, kaj je rastlina, kako živi, kako so razdeljene.

Ljudi nisem želela obremeniti s podrobno botaniko, ampak jim pojasniti, kaj potrebuje rastlina, da raste, kako ji pomagamo, kako jo obravnavamo.

To so znanja, ki jih pravzaprav ne moremo dobiti niti od svojih babic. One še vedno prekopavajo in škropijo, ker ne znajo drugače. Uporaba pesticidov in konvencionalna pridelava nista pravilni in nista vzdržni.

Z današnjim znanjem, s spoznanji in z zavestjo, kaj se dogaja planetu, drugače gledamo na naravo, kot so naše babice, ki niso imele tega uvida. Zavedamo se nevarnosti, ki jih prinašajo pesticidi, zavedamo se, da so tla zelo tanek sloj na planetu, in če bi ga izčrpali ali iztrošili, ga ne bi bilo več.

Vaša osnovna ideja je, da se na vrtu lahko vzdržuje naravni ritem, ki je enak kot na primer v gozdu. Kar zraste, pade nazaj na zemljo, razpade in daje osnovo za novo rast.

Kornelija: Polni smo zgodb o recikliranju, ločevanju odpadkov in ravno v vrtu lahko ta sistem reciklaže najbolje deluje. V praksi to pomeni, da odpadki z vrta niso odpadki, to je izvor hranil za rastline. Sam lahko narediš svoje gnojilo, svojo zemljo, tako da odpadkov ne mečeš v vrečo, ampak v ogrado.

Kompostnik je neke vrste vrtni koš za smeti. Ni treba, da je videti kot smetišče, čeprav to je. Tako zmanjšuješ tudi smeti v okolju in delaš primarno recikliranje na licu mesta, brez stroškov bencina in izgube časa, saj se ni treba usesti v avto in se odpeljati po vrečko zemlje.

Meni se zdi nesmiselno kupovati zemljo ali gnojilo, kaj šele uvažati. Če nove generacije navadimo na to, bo njim normalno, da gre nekaj sem in nekaj drugam. Ko kosim travnik, ni treba, da trava konča v smeteh. Posušena je lahko odlična zastirka za rastline. Lahko tudi vzgojiš svoje sadike, hraniš svoje seme – popolnoma brez stroškov.

Marsikdo reče, da bi vrt že imel, vendar nima dovolj časa, da bi se ukvarjal še z njim?

Kornelija: Čas lahko najdemo. Večina ljudi reče, da veliko delajo in se za sprostitev ukvarjajo še s kakšnim športom. Do tega športa se peljemo, se z njim ukvarjamo, se pravi, da čas imamo.

Hrano moramo kupovati vsak dan, zato se odpeljemo v trgovine in tam porabimo čas. Če je vrt ob hiši, je veliko lažje iti ven, nabrati svežo zelenjavo in skuhati juho. Za to potrebuješ manj časa, kot da se pelješ do trgovine.

Številni danes nimajo zaposlitve in so zato izgubljeni in sploh ne vedo, kako bi izpolnili svoj čas, toda pred nosom imajo mogoče neobdelan in neizkoriščen vrt.

Kakšen je lep vrt?

Kornelija: Meni so predvsem pomembni materiali, ki se uporabljajo. V podeželskem okolju moramo upoštevati materiale iz tega okolja, na primer kamen, les, opeko.

Če daš v vrt plastične cvetlične lončke, jogurtove kozarce in plastični ročaj od metle, da nanj privežeš paradižnik, to ne more biti lepo, čeprav so v vrtu najlepše rastline na svetu. Poleg tega v naravi ne obstaja gola gredica zemlje, ki je izpostavljena ultravijoličnemu sevanju, ker to sevanje uničuje mikroskopsko majhne organizme.

Če tla uničujemo z izpostavljanjem soncu, z dodajanjem umetnih gnojil in pesticidov, bodo postala sterilna. V njih bodo umrle vse bakterije, glivice, žuželke, ničesar ne bo. Vrt ne sme biti sterilen, niti ne sme biti videti sterilen. V njem mora biti tudi plevel, zmerno, seveda, da ne preraste zelenjave, ker ima tudi svoj namen, saj ohranja vlago okoli rastlin in zaradi njega porabimo manj vode, kot bi je sicer.

Klasičen vrt je treba prekopavati vsak dan, ker se na zemlji naredi skorjica, nato pa ga je treba zalivati in tako dan za dnem.

Če pustimo, da je to bolj sproščeno in bolj podobno naravi, nam bo narava vrnila, ker je modrejša od nas in je že davno ustvarila mehanizme, da svet rastlin funkcionira več ali manj sam. Mi kot vrtnarji rastlinam pomagamo samo z majhnimi posegi.

Pravila vrtnarjenja se precej spreminjajo. Včasih smo gredice prekopavali in gnojili s hlevskim gnojem, danes se priporočata le rahljanje in gnojenje s kompostom.

Kornelija: Hlevski gnoj je prepoln hranil ter mikroorganizmov, ki pretvarjajo razpadlo organsko snov v tiste elemente, ki jih rastlina lahko sprejme kot svojo hrano. Kompost iz rastlinskih odpadkov nima dovolj hranil in je dober za strukturo tal, zato da je zemlja rahlejša in da ohranja vlago. Hlevski gnoj s farm, kjer živino, zaprto v hleve, hranijo z različnimi mešanicami in silažo, ni primeren, naravnega, domačega pa skoraj ni mogoče dobiti.

Zame je glistina gnojilo prihodnosti. Vsak vrt ima lahko majhen zaboj, v katerem živijo kalifornijske gliste, ki prebavljajo kuhinjske odpadke in jih pretvorijo v vrhunsko gnojilo, ki ne oddaja neprijetnega vonja in je še boljše od hlevskega.

To gnojilo lahko tudi kupimo in je idealno za začetek vrta, ko še nimamo svojega komposta. K vsaki sadiki dodamo pest gnojila in jo s tem oskrbimo z dovolj hranil do pobiranja. Sodobna znanost je dokazala, da so tudi glive zelo pomembne za tla.

Živijo v simbiozi z rastlinami na njihovih koreninah in jim pomagajo, da lahko črpajo več vode in več hrane, rastline pa njim dajejo hrano. Če uporabljamo fungicide, to so sredstva, ki ubijajo glive, bomo uničili brezplačne pomagače in tla naredili sterilna.

S prekopavanjem naredimo enako. Pod zemljo je prepletena cela mreža gliv, in ko rastlina pride v ta sistem, ji pomaga. Mislim, da smo na pragu tega, da spoznamo, da je energija zemlje vsa prepletena in da potuje po celotnem planetu.

Mi pa z oranjem in prekopavanjem to stalno sekamo in režemo. Trgamo poti in kanalčke, ki so jih marljivo vrtale gliste in žuželke in se trudile, da zemljo naredijo rahlo. Zemljo obrnemo in vse te mikroorganizme, ki za življenje potrebujejo kisik, obrnemo narobe in jih ubijemo. S tem bo zemlja, ki je spomladi rahla in prhka, poleti spet trda kot kamen.

Mislim da bi plug in lopato morali postaviti v muzej in nanju pozabiti ter pogledati, kako to dela narava. Ko na primer v gozdu razgrneš listje, je pod njim mehko in idealno vlažno. Dovolj je, da vile zapičimo v zemljo in jo samo malo privzdignemo, da vanjo pride kisik, vse drugo pa bodo naredili živi organizmi.

Kako velik vrt bi potrebovala štiričlanska družina?

Kornelija: Minimalno sto kvadratnih metrov, sicer pa je velikost bolj odvisna od tega, koliko časa imaš na razpolago. Če je v družini kdo, ki je upokojen ali nezaposlen, lahko na malo večjem vrtu pridela zelenjavo za kompletno vsakodnevno družinsko prehrano.

Obdelovanje vrta ob družini in otrocih v današnjih časih ne more biti dodatna obveznost, ampak mora biti in v takem obsegu, ki ga zmoremo. Način, ki ga opisujem v knjigi, je dokaj lagoden, ker ni prekopavanja, ni veliko pletja, ni veliko zalivanja, saj zastirka ohranja vlago in preprečuje, da se plevel ne razvije preveč.

Sodobni človek se mora rešiti predsodkov o vrtu, ki je videti kot lekarna. Vrtnarji nismo obremenjeni z donosom, ampak je bolj pomembno, da dobimo kakovostno sadje in zelenjavo, kot da imamo na vrtu cel izbor kot iz enciklopedije.

Včasih je treba pustiti naravi, da si vzame svoj davek. Naučeni smo, da od narave jemljemo vse stoodstotno in ji ničesar ne vračamo. Če pride žuželka in poje kakšen list, pa ga naj, v tem ne vidim ničesar slabega.

Napisala: Janja Štrumbelj v reviji Lisa, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja