Včasih ljubiti pomeni tudi oditi

Ljubezen ni vedno brezpogojna...

Včasih ljubiti pomeni tudi oditi (foto: unsplash) unsplash
26. 7. 2019

Ljubiti nekoga je kot v pravljici, pravi znan slovenski napev. Toda kaj se zgodi, če ljubezen ni zmeraj pravljična in se srečen konec ne prikazuje nekje na obzorju? Kaj storiti takrat? Če bi vprašali svoje starše ali stare starše bi velika večina (vsaj iz mojega okolja), dejala, da ljubezen ni zmeraj mirna plovba in da se nikoli ne sme obupati nad njo. Tudi, če je težko, je treba potrpeti, kajti vse ostalo bi pomenilo – poraz. Dejstvo, da smo obupali, da se nismo dovolj borili. Da se ne znamo spopasti z ovirami. Da ne cenimo prave (za)veze. Da smo izgubili vrednote.

Ali smo vsi, ki smo kdajkoli obupali nad (tudi večletnimi) vezami le bojazljive osebe, ki smo bile preveč krhke, da bi imele moč zakrpati razbitine, ki so nastajale v razburkanem morju in kjer je ladja že skoraj utonila? In navsezadnje tudi je. Mar bi morali zavoljo drugih ali zaradi otrok tudi sami potoniti?

Nekdo mi je nekoč dejal: »Če resnično ljubiš nekoga in če tudi je milijon razlogov, da ga zapustiš in odideš – moraš najti način in tisti en poseben razlog, da ostaneš«. Takrat sem temu verjela.

Takrat mi je bil en razlog dovolj. Ena samcata bilka upanja, kjer sem verjela v boljšo prihodnost.

Toda takrat sem tudi storila največjo napako svojega življenja. Ostala sem davno po tem, ko je moj čas že potekel. Ostala sem po vseh opozorilnih znakih in kjer so sirene že davno iztulile svoj alarmni zvok.

Vse je laž. Ljubezen pomeni ljubiti nekoga brezpogojno. Ljubezen pomeni stati ob strani pri vseh ovirah in se skupaj boriti. Toda nekaj se nam zamolči – ljubezen ni zmeraj dovolj. Za ljubezen sta potrebna dva in ne, ljubezen ne pomeni ljubiti brezpogojno in kljubovati vsemu, kar pride naproti. Včasih ne zmoremo ljubiti za dva.

Ljubezen včasih pomeni oditi. Ker včasih le tako pokažemo, koliko ljubimo. Sebe. In mi smo najpomembnejša oseba, ko se gre za ljubezen.

Ničesar plemenitega in čistega ni v ljubezni, ob kateri srce joče in je nepopravljivo ranjeno.

Ljubezen ti mora omogočiti rast, brstenje... Ob njej se počutimo kakor, da lahko letimo še višje. Ljubezen je svoboda. V pravi ljubezni se lahko izraziš in si točno to, kar si. Ni te sram.

Lahko se razgališ na vse možne načine in si zanj/zanjo še vedno najlepše bitje pod soncem.

Ljubezen ne bi smela biti težavna, ker to ni ljubezen. Ljubezen te ne bi smela utruditi. V ljubezni ni prostora za dvom vase.

Ljubezen je energija in energije ne gre ustaviti.

Da, razmerja niso zmeraj le mavrice in zabava. Kakor vse, imajo tudi le-ta svojo temno plat. Vsi smo ljudje. Toda, ko temota prevlada in bolečina postaja neznosna so to lahko znaki, da se ne borimo več za ljubezen. Da se le borimo. A ljubezni že davno ni več.

Ne vem, morda se motim, nikoli nisem marala črno-belega sveta. Morda ljubezen pomeni tudi ustrahovanje, čustveno in psihično izsiljevanje, morda. A kljub temu v mislih, toplo polagam na dušo nekaj – ne boj se. Ne boj se zapustiti nekoga, ker te je strah, da boš ostala za vedno sama. Ali je samota res toliko hujša kot življenje z osebo, ki te ne ceni? Ne boj se. Razpni krila in se podaj v raziskovanje prave ljubezenske poti. Začni pri sebi. Vzljubi se. Ljubi sebe najprej in nato vse druge.

Včasih (ampak res včasih) "ljubezen" pač ni vredna boja.

Nina Kirbiš

Preberite si še: Bolje biti sam kot nesrečen z nekom ALI Zakaj me je bilo strah prekiniti toksično prijateljstvo? (kolumna Danaje Lorenčič)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri