Včasih sem se bal, da bom v intenzivnosti svojih občutkov izgubil samega sebe.
Včasih sem se bal čustev – tako svojih kot čustev drugih ljudi.
Verjel sem, da če se potopim pregloboko v njih, če jim pustim, da predolgo obstajajo v meni in če jim dovolim, da živijo v mojem telesu ... bom zaradi tega znorel. Ali pa me bodo uničili. Ali pa ne bodo nikoli odšli, jaz pa bom »obtičal« tam, ujet v njih, brez izhoda.
Bal sem se, da bi v občutkih izgubil samega sebe.
Bal sem se lastnega strahu. Imel sem tesnobo zaradi lastne tesnobe. Bil sem jezen na lastno jezo.
Kot mnogi sem verjel, da imam v sebi temne, grešne, nevarne energije in da se moram tem »demonom« za vsako ceno izogniti.
Vse to je bilo otroško vraževerje, sicer povsem razumni sklepi, ki jih skozi odraščanje vzpostavi nedolžen otrok.
Toda šele, ko sem vstopil v prisotnost, v svojo odraslost in izstopil iz svoje travme, sem spoznal, da so VSI občutki varni – tudi tisti najbolj intenzivni.
Občutki kar naprej vstopajo in izstopajo iz telesa. Niso trajni, želijo le, da jih občutimo, jim damo potrebno pozornost in skrb. Želijo biti sprejeti in ljubljeni. Naša naloga je, da jim ponudimo varen prehod skozi telo.
Takrat sem spoznal, da se mi ni treba več bati svojih občutkov ali se jim upirati. Lahko sem se samo sprostil, dihal, odprl, se predal, zaupal ... in jih spustil skozi.
Spoznal sem, da se ne morem izgubiti v svojih občutkih. Lahko se samo še bolje spoznam.
Vir: Jeff Foster
Preberite si še: Življenje nam daje preizkušnje, za katere ve, da jih bomo zmogli
