Včasih zdi se mi, da čutim vse noči prednikov.
Kot da čutim osamljenost, nerazumevanje, bolečino in tegobe vseh rodov pred menoj.
Pa je to mogoče? Ali sem vse to pač le jaz? Sama svoja kapljica v dežju.
Čigave so te barve, ki jih nosim v srcu? In kaj je moja naloga?
Je morda večja, kot si mislim?
Mora biti nekaj večjega!
Mora biti nekaj bolj mogočnega!
Sicer vse skupaj nima smisla.
Rada bi našla pravi pomen.
Želim si vse slabo predati temni noči in se prebuditi v jutranjo zarjo ter videti ples svobode ptic, ki pojejo pesem novega, bolj svetlega dne.
Ana V.
- Poglejte si še: Družinski vzorci se prenašajo iz roda v rod