Osvobajanje medgeneracijskih travm je zahteven, a veličasten življenjski obred.
Danes sem na osamljeni planini našla starejšega gospoda, s katerim sem v daljnem sorodstvu, in njegovo ženo. Odkrivali smo skupne prednike, povezovali zgodbe, nekatere sežejo sto let nazaj. Posebno doživetje. Z nekom te vežejo korenine. Kri? Kakšna skupna karma?
Nekaj že.
Ko odkrivam svoje bližnje in daljne prednike, njihove zgodbe, od katerih so ostali le še razbiti drobni ostanki, iz katerih poskušam sestaviti približno sliko... Vedno bolj razumem sebe.
Vedno bolj razumem svoje starše in celotno družinsko drevo. Vsakega posameznika vidim v kontekstu vseh teh zgodb. Vseh travm. Vseh darov. Slika se počasi širi. Nihče ni zares individualen ali samotni otok.
In tako vedno bolj razumem tudi svoje lastne travme, ki so se dedovale med generacijami, in na katere sem nato prilepila še vsa mogoča svoja lastna izkustva.
Vsakdo pred mano je naredil, kar je pač zmogel glede na čas, prostor, raven zavesti, dano situacijo, zmožnosti, ki so bila na voljo. Tukaj ni prostora za obsojanja in krivdo. A nekatere zgodbe so ostale brez odgovorov in brez zaključkov. Moja duša nekatere od njih še posebno močno začuti, nekaj tako zelo znanega je v njih ... želi si najti odgovore na vprašanja, ki so ostala nedokončana. Za njih in zase. Bremena, ki se prelagajo s pleč na pleča, naj se čim prej razrešijo.
Z vsakim koščkom mozaika, ki ga bom sestavljala (na kakršenkoli način že) celo življenje, postaja duša bolj mirna in svobodna. Duševne stiske morda ne izginjajo čudežno čez noč, dobivajo pa smisel. In vsa čustva, ki se osvobajajo, odpirajo povsem nova obzorja.
Tudi stare, že neštetokrat prežvečene napake še vedno ponavljam. A ne smem obupati.
In kaj želim sploh povedati? Da bi iz pojma "medgeneracijske travme" (ki je znanstveno dokazano) odstranili kakršnekoli tabuje. In da bi tudi iskanje pomoči pri soočanju z njimi postalo znak poguma na poti osebne rasti.
Na koncu je ta preprosti in srčen gospod dejal: "Veš, vsak mora sam poskrbeti za svojo dušo!"
Te besede bodo ostale ... Tako zelo res je, da nihče ne bo poskrbel namesto tebe za tvojo dušo, za tvoje na(d)loge in za tvoje poslanstvo.
Lahko se podpiramo med seboj, si podarjamo objeme in trepljaje po ramenih, se poslušamo in razumemo, da nam je lažje ... a na koncu moramo sami poskrbeti za svojo dušo.
Globlje kot gremo, bolj bo morda na prvi pogled strašljivo, a hkrati bomo prav v temi svojih globin našli moč.
Saj veste, drevo, ki ima resnično globoke korenine, se ne boji vetra.
Ana Vehovar
Poglejte si še:
- Neizrečeno in nepredelano se prenaša iz generacije v generacijo
- Žal pogosto nimamo ob sebi ljudi, ki bi nas znali ob močnih stiskah na primeren način podpreti
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
