Vesna Zornik: Materinstvo bo največja pustolovščina

Pevka Vesna Zornik se še kako zaveda, da se je za vsako dobro stvar treba potruditi. Nikoli ne bi pustila, da ji uživanje v petju in družini karkoli ogrozi. "Če sta to torej dve stvari, ki jih imam tako neskončno rada, se bom zelo potrudila, da bosta obe delovali, kot je treba."

Vesna Zornik: Materinstvo bo največja pustolovščina (foto: Goran Antley) Goran Antley
6. 11. 2011

Ste v šestem mesecu nosečnosti. Gre vse po načrtu?

Vesna: Vse je tako, kot mora biti.

Je življenje možno načrtovati?

Vesna: Če bi preveč načrtovali, bi bila naša življenja pusta. Toda tako veliko stvar, kot je otrok, zlasti po 30. letu, ko si si že nekaj ustvaril, je prav, da prevzameš z vso odgovornostjo.

Če živiš življenje svobodnjaka, kot ga jaz, si ga moraš načrtovati in si ne moreš privoščiti življenja brez načrta. Mogoče se moje življenje zdi veliko bolj preprosto, ker mi ni treba hoditi v službo, pa ni tako.

Za marsikateri koncert vem že leto dni prej, in včasih še več, sicer pa načrtujem koncerte za približno dva meseca naprej. Za snemanje plošč in za večje projekte si moram včasih rezervirati čas tudi dve leti prej. Zaenkrat sem s svojimi načrtovalskimi dosežki zadovoljna.

Ste se tudi zaljubili po planu?

Vesna: To pa ne. V resnici ne moreš načrtovati niti tega, kdaj boš zanosil, lahko pa si precej dobro pripraviš teren. Z možem sva na primer oba šla na popolne zdravstvene preglede, ker se nama je zdelo, da je to nekaj, kar si lahko nudiva.

Svoj poklic imam zelo rada in nikoli si ne bi privoščila, da bi ga karkoli ogrozilo. Po drugi strani pa popolnoma uživam z Davidom in z družino, kar pomeni, da sem družinski človek.

Ste to vedeli že prej ali ste to ugotovili ob Davidu?

Vesna: Sem družinski tip človeka in verjamem, da mi to ne piše na čelu. Zdi pa se mi, da zelo uživam v teh stvareh in ne bi pustila, da mi karkoli to ogrozi. Če sta torej to dve stvari, ki jih imam tako neskončno rada, se bom zelo potrudila, da bosta obe delovali, kot je treba.

Ne zadošča imeti nekaj ali nekoga rad?

Vesna: Ljubezen mora biti, tudi ljubezen do dela, ne zgolj do moža. Ljubezen je namreč gonilna sila pri vsem, kar počnemo. Za odnos in uspešno družino pa je treba trdo delati, prav tako za kariero in za vsako stvar, za katero želiš, da je dobra.

Biti srečen je res prava umetnost. Lahko je biti brezglav, ampak ponavadi hitro občutiš posledice. Če ti poleg vsega tega uspe ostati še spontan, si lahko najsrečnejši človek pod soncem.

In zdaj, ko imate bolj ali manj vse, kar ste si želeli, je pravi čas za otroka.

Vesna: Kar se tiče kariere, ne bom za nič prikrajšana. Stara sem dovolj, v življenju sem doživela marsikaj. Nimam česa izgubiti, grem le na boljše. Verjamem pa, da otrok potrebuje srečno mamo, zato si želim to, kar delam najraje, početi še dolgo.

Je pomembno, da je nosečnica zadovoljna?

Vesna: Če je mama nesrečna, to verjetno vpliva tudi na njenega otroka.

V kakšnem stanju ste vi?

Vesna: Otroku v trebuhu ni hudega. Počutim se odlično in zelo dobro prenašam nosečnost ter v njej uživam.

Kako se spoprijemate z vsakodnevnimi spremembami?

Vesna: Če se jih veseliš, so zabavne.

Ste bolj previdni, se bolj čuvate?

Vesna: Seveda se moram čuvati malo bolj kot sicer, ampak nosečnost ni bolezen. Treba je živeti polno življenje ves čas, saj otrok to čuti. Bolj polno življenje živiš, bolje je za otroka. To seveda ne pomeni, da počneš stvari, ki so mu škodljive.

Če je tvoje življenje polno, je po moje zanj zgolj koristno. Še vedno na polno pojem in igram v Sapramiški, delala bom s polno paro, dokler mi ne bo trebuh preveč zrasel in me bo pri tem oviral. Ampak glede na to, da imam rok februarja, predvidevam, da bom lahko normalno delala do konca decembra.

Tudi prevale in premete v vlogi Sapramiške?

Vesna: Ne, da jih ne morem delati, ampak imam v trebuhu zelo živahno punčko.

Ste imeli občutek, da bo punčka?

Vesna: Vedno sem bila prepričana, da bo punčka. Tudi Davidu sem vedno govorila, da bom imela punčko. Rekel mi je že, naj se malo pomirim, ker bom mogoče razočarana. Vedela sem, da v resnici niti ne bi bila razočarana, če bi bil fantek.

Seveda imaš otroka rad, katerega spola že je, želiš si le, da bi bil zdrav. Ampak ves čas sem nekako čutila, da bo punčka, in ko so mi prvič povedali, da bo punča, čeprav še niti niso bili tako prepričani, sem rekla: Ja vem.

Rekli so, da ni stoodstotno punčka in pazila sem, da sem govorila otrok ali dete. Srednji spol sem uporabljala ravno zaradi tega, da bi se izognila razočaranju. Ko so mi pa povedali, da je gotovo punčka, sem bila neizmerno vesela.

Kako se odziva na vaše petje?

Vesna: Kadar veliko vadim, začne vedno brcati takrat, ko neham. Zdi se mi, kot da bi rekla: Halo, mama, daj še.

Si predstavljate, kakšna mama si želite biti?

Vesna: Potrudila se bom, da bom najboljši starš, kar sem lahko, ampak še vedno ostajam človek z vsemi napakami. Če smo do svojih otrok iskreni, je to največ, kar lahko naredimo.

Lahko te dni razmišljate še o čem drugem, razen o otroku?

Vesna: Moram priznati, da čeprav ogromno delam in pripravljam tudi nove stvari, zelo veliko razmišljam o tem, kaj se mi dogaja v trebuhu. Če ne drugega me na to ves čas opozarja otrok, kar me zabava.

Kaj je sicer pri vas še novega, razen veselega pričakovanja?

Vesna: Trenutno se ukvarjam z učenjem petja flamenka. Moram povedati, da je to ena najtežjih stvari, kar sem se jih lotila. Rezija je bila težka, prav tako tango, ampak tole je pa nekaj, kar je precej težje od vsega, kar sem doslej počela. S plesalko Ano Pandur pripravljamo projekt, predstavo s plesom in z glasbo.

Se vam samo petje flamenka zdi tako zahtevno?

Vesna: Kot način igranja kitare in ples se je flamenko razširil po vsem svetu kot požar, edina stvar, ki ostaja v domeni Španije, pa je petje. Ker je zelo zahtevno. Moram povedati, da sem, kot pri vseh stvareh, ki sem se jih lotila, ohranila zelo močno svojstvenost, saj drugače ne gre.

Rodila sem se v Sloveniji in ne morem biti španska Ciganka. Precej se trudim in tudi sodelavci so se zelo potrudili z mano in mislim, da so zdaj že počasi zadovoljni z rezultatom.

To pomeni, da boste posneli novo ploščo?

Vesna: V osnovi delamo plesni koncert. Upam, da bomo naslednje leto posneli tudi ploščo, še bolj verjetno DVD. Del glasbe je tradicionalen, avtor drugega dela pa je Vito Marenče, ki sicer živi in dela v Rotterdamu.

Trenutno se pripravljamo na demo snemanje, da bomo vse skupaj sestavili, preden Vito odide na Nizozemsko, jaz pa na porodniško.

Letošnje leto je bilo za vas plodno v številnih pogledih.

Vesna: Skupina Katalena je izdala ploščo Noč čarovnic, še vedno je precej aktualna TangoApasionada, ravnokar smo posneli tudi videospot, ki bo luč sveta ugledal enkrat pozimi.

Bila je premiera in odigrali smo več kot 50 predstav Sapramišja sreča. Mislim, da sem bila kar pridna. Nastopala sem tudi v projektu Sounds of Slovenija, v koncertni pripovedi Tri zdrave Marije in en Oče naš, lani decembra pa sem bila državna prvakinja v curlingu.

Vaša športna plat nam je malo manj znana.

Vesna: David je predsednik Curling zveze Slovenije in pomagala sem mu pri predstavitvi ob dnevu odprtih vrat. Organizirali smo turnir znanih osebnosti. To je bila tekma med igralci in glasbeniki. Moja ekipa je zmagala, čeprav boj ni bil kar tako.

To mi je dalo motivacijo, da sem se lotila resnejšega treninga. Ko sem osvojila VIP-pokal, sem si zaželela, da bi dobila tudi kakšnega pravega. In sem tudi ga – na prvem slovenskem državnem prvenstvu.

Od kod takšna športna zavzetost?

Vesna: Včasih sem se s športom ukvarjala kar precej. Kot otrok sem plesala in jadrala. Poletni športi so zadnjih deset let na stranskem tiru, ker je takrat koncertna sezona.

Zato sem si omislila zimski šport, pa spet ne funkcionira, ker imam zdaj še igranje v teatru, ki pokriva zimsko sezono. Ko bo otrok, bo to glavni šport.

Kaj pričakujete od materinstva?

Vesna: Zdi se mi, da grem v življenju korak naprej in bo to največja pustolovščina, kar sem jih kdaj doživela, čeprav jih nisem doživela malo.

Želite povedati, da imate dovolj avanturističnega duha, da materinstvo sprejemate kot avanturo?

Vesna: Ravno zato me ni strah načrtovati življenja dve leti naprej, saj to naredi življenje pestro.

Je odgovorno biti žena?

Vesna: Biti žena si zelo dolgo nisem predstavljala, zdaj pa zelo uživam v tej vlogi, ker imam ob sebi moža, ki me osrečuje. Ni se mi težko potruditi prav za nobeno stvar, nasprotno, storim jo z veseljem.

Kako ste doživeli poroko?

Vesna: Sanjsko. Bila je na neki način zelo preprosta, organizirana z zelo malo denarja, pa vendar takšna, da si je ne bi mogel privoščiti bogataš. Imava zlate prijatelje, ki so se zelo potrudili. To je bilo nekaj izrednega.

Glede na trenutno gospodarsko krizo sva se z možem odločila, da si ne želiva daril. Vsaj ne takšnih, ki jih kupiš v trgovini. Želela sva si le proslaviti najino ljubezen z najbližjimi. Namesto dragih daril sva prijatelje raje prosila za kulturni program. Vsi so se zelo potrudili.

Je poroka dan, ki si ga zapomniš za vse življenje?

Vesna: Ja, tudi če bi imela grozno poroko, je ne bi pozabila. To so mejniki, ki nekaj pomenijo.

Čeprav vas imajo nekateri za prisrčno zmedeno, očitno stvari ne prepuščate naključju?

Vesna: Boštjan Narat je, ko so mi očitali nekaj podobnega, lepo povedal: Glasba je povsem preprosta stvar, le pravi ton moraš zaigrati v pravem trenutku. Tisti, ki to zna, verjetno ne more biti ravno hudo zmeden. V glasbi je potrebna popolna koncentracija, meni se le zdi, da je v življenju ne moreš stalno obdržati. Dovolj je, da jo imaš, ko je to potrebno.

Se vam ne zdi, da je bilo v vašem življenju najpomembneje to, da ste sledili le sebi?

Vesna: Mislim, da sem že zelo zgodaj vedela, da bom morala iti po svoji poti. Tem impulzom sem sledila, za kar mi ni bilo žal. Spremljali so me tudi dvomi, kar je normalno, če si izbereš tako skrajno pot. Normalno je tudi, da se vprašaš, ali mogoče ne bi bilo bolje iti po taki poti, kot so šli vsi drugi.

Vas je kdaj bilo strah, da niste na pravi poti?

Vesna: Seveda me je bilo, saj okolica pogosto vsiljuje 'normalnost', in če si drugačen, si na to velikokrat opozorjen in velikokrat te marsikdo tudi ne more razumeti.

So vas opozarjali, da ste drugačni?

Vesna: Za to se nisem prav dosti zmenila.

Se vi počutite drugačni?

Vesna: Nisem ravno takšna, da bi se zlila z množico, po drugi strani pa se sama sebi zdim najbolj normalna. Vem, da sem zdrava, tako telesno kot v glavi, in da je to tisto, kar si v življenju želimo. Nekateri pač potrebujejo recepte, drugi pa jim težko sledimo.

Se kdaj počutite kot Sapramiška?

Vesna: Verjetno kar velikokrat, saj vedno vztrajam pri svojem. Predvsem pa sem hrabra kot Sapramiška. Te dni sem prebrala kar precej Pavčkovih verzov in v enem od njih je bilo napisano, da vedno pojdi do konca.

Je človek lahko svoje sreče kovač, kot se je to izkazalo pri Sapramiški?

Vesna: Seveda, le da se eni tega manj zavedajo kot drugi.

Se vam ne zdi, da se je Sapramiška kar dobro ujela z vašim življenjem?

Vesna: Po eni strani iz mene izvleče večno otroškost, po drugi strani pa je lepo pospremila prehajanje v starševstvo. Mislim, da se je to kar lepo povezalo.

Očitno pa se kljub precejšnji kilometrini učenja petja še niste naveličali.

Vesna: Dokler se učimo, smo živi. Drugače bi bilo dolgočasno in monotono. Prepričana sem, da me bo še kaj zamikalo, kot me je zdaj flamenko. Dobila sem priložnost, da se naučim nekaj novega in si s tem ponovno širim obzorja.

Tudi Katalena vsakič znova zaživi ob novih projektih, ker vsakič kateri od nas prispeva kaj novega in v bend prinese svež veter. Nikoli se nismo obremenjevali, ali bomo ugajali občinstvu. Material nam mora biti všeč in moramo ga čutiti, ne glede na trende, občinstvo, okolico, želje, pričakovanja …

Ali se niste z besedili na zadnji plošči Noč čarovnic, katerih avtorica je Svetlana Makarovič, trenutno precej prisotna in iskana, vendarle dotaknili trendov?

Vesna: Svetlana Makarovič je brezčasna in je 'in' že skoraj 50 let. Že Kata Kataleno smo delali skupaj, prav tako Sapramiško in nato še Noč čarovnic. Srečali sva se na Vilenici, kjer smo nastopili s Kataleno. Svetlana mi je v prvih petih minutah najinega poznanstva dovolila, da uporabim njene tekste.

To ni bila zgolj čast, temveč predvsem velika naloga. Sodelovanje je bilo kar plodno in upam, da ga še zdaleč ni konec. Nikoli ne veš, koliko projektov boš delal z enim človekom.

Navsezadnje si tudi niste predstavljali, da boste doživeli toliko skupnih let s Kataleno?

Vesna: Niti slučajno, deset let je lepa doba. Nikoli nismo vedeli, kaj bo naprej, in tudi nikoli nismo delali s tem namenom, da bomo ostali skupaj deset let, kar še vedno hočemo.

Po drugi strani pa je za nas vedno bilo zelo pomembno ravno to, da smo skupaj, se družimo in smo neke vrste družina. Šestega decembra pripravljamo koncert v Cankarjevem domu.

Lahko rečete, da ste se sprejele kljub raznolikosti?

Vesna: Smo šest zelo različnih oseb.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley