Ljubezen je, ko si upata spustiti tudi TO...
Lahkotna, a hkrati pronicljiva raziskava kaže, da pari, ki se brez zadrege spuščajo vetrove drug ob drugem, pogosto delijo globlje ravni intimnosti, zaupanja in čustvene varnosti. Takšna sproščenost pomeni odsotnost sramu, pristnost in psihološko varnost – vse to pa so temelji zdravega in trajnega odnosa.
"Spustiti vetrove je v resnici ljubezenski test," pravi strokovnjak za odnose Michael Sartain. "Kaže na to, da si v odnosu dovolj sproščen, da ni več potrebe po filtriranju sebe in zadrževanju." Če se znata skupaj smejati, sprostiti in biti to, kar sta – tudi v nerodnih trenutkih – potem verjetno ljubita prav.
Po anketi portala Mic približno 29 % parov počaka od dveh do šestih mesecev, preden si dovolijo spustiti vetrove drug pred drugim – približno toliko časa kot za to, da prvič izrečejo "ljubim te". Čeprav se to komu zdi presenetljivo, je prav to lahko pozitiven znak za odnos.
- Preberite si še: Po približno 5 do 8 letih partnerskega odnosa eden od partnerjev pogosto postane nemiren. Zakaj?
Sartain dodaja: "Ko se lahko skupaj smejeta takim malenkostim, to pomeni, da sta dovolj varna drug z drugim, da si upata biti resnična." Sčasoma bi morali biti mejniki v odnosu tudi trenutki ranljivosti – kot so občutek udobja med skupnim spanjem, uporabo kopalnice ali preprosto to, da si ne skrivamo drobnih, človeških reči.
Za mnoge je misel, da bi to storili pred partnerjem, še vedno neprijetna – zlasti za ženske, ki se zaradi družbenih pričakovanj pogosto dodatno zadržujejo. A kot pravi Sartain: "Če vetrovi lahko razbijejo odnos, je problem globlji." Če si delita posteljo, telesno bližino in skupni vsakdan, bi morala biti taka malenkost nepomembna. Če ni, se morda skriva vprašanje privlačnosti ali čustvene distance.
Na koncu Sartain poudari: "Fizične malenkosti, kot je spuščanje vetrov, ne bi smele odločati o tem, ali je odnos trden ali ne. Gre za udobje in sprejetost." Če sprejemamo posebnosti drug drugega – tudi čisto človeške – potem smo na pravi poti k resnični intimnosti.
Naravna bližina se ne meri po tem, kako popolni smo, temveč po tem, koliko si upamo biti to, kar smo. Tudi ko je nerodno.
Vir: nypost.com
