Kolega ji je nekoč povedal šalo, da je Jugoslavija zmagala na mednarodnem tekmovanju v cvetju, ker je vzgojila vijolico težko 100 kilogramov – kar je bila očitna aluzija na pesem »Druže Tito, ljubičice bijela, tebe voli omladina cijela« (»Tovariš Tito, bela vijolica, ljubi te vsa mladina«).
O Golem otoku, nekdanjem zloglasnem zaporu za politične zapornike iz časa SFRJ, se veliko govori, a še vedno premalo ve. Številni so pristali na tem »pustem otoku«, ker so povedali šalo, zapeli pesem ali se znašli ob napačnem času na napačnem mestu.
Ena od žrtev tega časa je bila mlada novinarka Ženi Lebl, ki je zaradi omenjenega vica prestala dve leti in pol zapora na Golem otoku. Takrat je bila stara le 22 let.
V tistem času je bila Ženi – Beograjčanka judovskega rodu – širši javnosti skoraj neznana. O obdobju, ki ga je preživela na Golem otoku, se dolgo ni smelo pisati. Leta 2013 je časopis Politika, v katerem je nekoč delala, objavil prispevek, v katerem je opisano, kako jo je zgolj preprosto pripovedovanje omenjene šale v redakciji pripeljalo do aretacije. Dva agenta Udbe sta jo prišla iskati z obtožbo, da je govorila proti Titu in ni prijavila "narodnega sovražnika", ki naj bi šalo prvi izrekel.
Sledilo je več prestopnih taborišč – Glavnjača, Ramski rit, Zabela, nato Sv. Grgur in končno Goli otok. V petih zaporih so jo med aprilom 1949 in oktobrom 1951 silili k priznanju krivde in odpovedi lastnim prepričanjem. Izključili so jo tudi iz Društva novinarjev.
Ko so jo končno izpustili, jo njen brat Saša skoraj ni prepoznal. Dejal je, da izgleda kot povratnica iz Auschwitza. V Beogradu zanjo ni bilo razumevanja – razen znotraj ožjega kroga družine. Edini izhod je videla v selitvi v Izrael. Po številnih zapletih je uspela dobiti potni list in se preko Italije preselila v Haifo.
Spomladi 1986 se je v Jeruzalemu srečala s pisateljem Danilom Kišem, ko se jima je pridružila tudi Eva Nahir Panić, nekdanja zapornica Golega otoka. Ko je Eva pričela pripovedovati o grozotah v ženskem taborišču, je bil Kiš pretresen. Do takrat sploh ni vedel, da so bile na Golem otoku zaprte tudi ženske. Njegovo prepričanje, da mora biti to dokumentirano, je vodilo v nastanek serije "Goli živo"“, ki jo je februarja 1990 v štirih delih spremljala vsa Jugoslavija.
Kiš je Ženi spodbudil, naj iz sinopsisa napiše knjigo – a sam ni dočakal niti serije niti knjige. Njena knjiga "Ljubičica bela" je v Izraelu postala uspešnica, v Srbiji pa je izšla ravno leta 1990, skupaj z njenimi znanstvenimi prispevki. V njej je popisala pretresljive izkušnje iz taborišča in mnogi so šele tedaj prvič slišali, da je bilo tam zaprtih tudi veliko žensk.
Iz njenih zapisov izstopa stavek, ki nosi celotno težo izkušnje:
»Samo žejni znajo ceniti vodo. Bile smo obdane z morjem, a žejne do norosti.«
Ženi Lebl, rojena leta 1927 v Aleksincu, je od leta 1933 živela v Beogradu. Raziskovalnemu delu se je posvečala vse do konca svojega življenja.
Vir: stil.kurir.rs
