Preberiti si oseben zapis učitelja joge, ki odkrito razmišlja o povezavi med duhovnostjo in družbenim angažmajem. Avtor se sprašuje, zakaj se v duhovnih krogih mnogi odmikajo od političnih in družbenih tem? Skozi svojo izkušnjo razkriva, da so sočutje, zavest in notranji mir res dragocene vrednote, a postanejo prazne, če jih ne spremlja dejavno prizadevanje za pravičnejši svet.
V zadnjem letu sem večkrat slišal, kako »zasipavam po socialnih omrežjih s političnimi vsebinami« in da sem se »radikaliziral« ter »da morajo kar preskočiti mojih 100 storyjev na dan«. Lahko razumem, ne morem pa zares spoštovati takega mnenja.
Najbolj mi je dalo za misliti, ko sem slišal, da sem iz nekoga, ki je bil zelo globoko v duhovnih učenjih, postal »aktivist«, kot da se to med seboj izključuje.
Še vedno meditiram, učim jogo in poskušam živeti po nekih »duhovnih smernicah« – predvsem sočutju do drugih živih bitij in spoštovanju do vseh oblik življenja, saj naj bi bili vsi del iste Zavesti. Temu primerno imam iz »duhovnih krogov« veliko prijateljev in znancev, ki se jih, kot kaže, vsaj večinoma, politično dogajanje v svetu – genocid v Gazi in vsesplošna naraščajoča moč skrajne desnice – ne dotakne preveč.
Po besedah nekaterih so se do tega distancirali, saj se ne zapletajo v »človeško dramo«, ali pa v najboljšem primeru »z meditacijo energetsko spreminjajo svet in pošiljajo ljubezen – in vse to seveda na ravni zavesti«. V to tudi sam verjamem do določene mere, a se mi zdi grozljivo, da izgleda, kot da za njih problemi tega sveta ne obstajajo, kot da je duhovnost lahko ločena od praktičnega, vsakdanjega vidika življenja – kar pa narekuje politika (v resnici korporacije).
Pa se gre tu res zgolj za deljenje političnih vsebin, ali bolj za zgroženost nad tem, kaj se zgodi, ko je kapital več vreden kot človeško življenje? Če se sledi duhovnim učenjem in verjame v »Enost«, potem naj bi se delovalo na vseh področjih življenja in se zavedalo, da tudi to, kar trenutno doživljamo kot »duhovnost«, je privilegij. Privilegij, da lahko misliš, da si nedotakljiv, da se bo vse rešilo z meditacijo in da se ni potrebno ukvarjati z vsakdanjim življenjem in političnim kontekstom, ki pa v resnici vpliva na čisto vse.
Če verjamemo v sočutje, bi morali opozarjati na krivice (milo rečeno), ki se dogajajo v svetu, ne pa zgolj voditi razne oddihe in energetske terapije. Ljudje, ki so resnično sočutni, zdaj zaradi vseh grozot v svetu ne morejo mirno spati in bodo na vseh področjih naredili vse, kar lahko, da se to ustavi.
In če se nas genocid v Gazi ne dotakne, bi se pa vseeno lahko bolj egocentrično zamislili, kaj trenutno dogajanje napoveduje nam. Če kolektivno (s protesti, z opozarjanjem, tudi deljenjem takih vsebin po socialnih omrežjih, bojkotom, podpisovanjem peticij, glasovanjem itd.) ne ukrepamo zdaj, se lahko to, kar se dogaja zdaj v Gazi, zgodi čez 10–20 let pri nas, ko bo svet vodilo nekaj velesil (ali bolje rečeno – korporacij). In ko bomo izgubljali pravice in dostojanstvo, ali pa bo šlo za golo preživetje, nihče ne bo razmišljal o energetskih terapijah, ampak se bomo tepli po glavi, zakaj nismo ukrepali prej.
Ignoriranje problemov v svetu je za zdaj še privilegij, ki ga ne bomo imeli več dolgo.
