Za nami je 2. sensa vikend v Bohinju. Bili smo skupina tridesetih ljudi, vsak s svojimi predstavami o tem, kaj se bo zgodilo. Distanca med nami je padla hitro, pravzaprav takoj. Bolj kot kdo smo, je bilo za nas pomembno to, da preprosto smo, in da se sprejmemo takšne, kot v resnici smo, brez kakršnih koli vnaprejšnjih sodb. Da se med seboj podpiramo, ne omejujemo. - Ker med nami v resnici ni mej.
V tej povezovalni energiji smo se preprosto odprli trenutku in izkušnji, ki jo je ta prinašal. Brez posebnih pričakovanj. Dopustili smo, da se zgodi, kar se je imelo za zgoditi.
Jutranje in večerno osredotočanje na dihanje nas je postopno umirilo. Vse bolj nam je uspevalo pozorno bivati tukaj in zdaj. Ne v preteklosti ali prihodnosti. In ko smo preprosto obsedeli in prisluhnili, se je v vsakemu izmed nas in med vsemi nami zgodila notranja alkimija - čarobnost danega trenutka - in nasmehi, ki so temu sledili sami po sebi, so bili tako topli...
Hvala vsem in vsakemu posebej za čudovite izkušnje. Ostajamo povezani!
V nadaljevanju objavljamo zapis ene od udeleženk 2. sensa vikenda, 63-letne Vide Purnat:
Sensa Vikend – pogled vase in v trenutno dogajanje
Ob pregledu programa za Sensa vikend v Bohinju v maju sem v trenutku začutila, da mi je pisan na kožo. Z zavestjo, da se popolnoma prepustim vodenju na posameznih delavnicah, sem si zastavila samo eno hipotezo: »Če bom vse tri dni zelo zaposlena, bom zelo zadovoljena. Če bom manj zaposlena, bom manj zadovoljena.«
Odgovor bo vsakomur znan na koncu članka. Vnaprej se opravičujem, če bom napačno uporabila naziv gospod, gospa, gospodična, ker je že prvi trenutek druženja zavladala v skupini neka povezovalna energija, pomembna so bila le imena.
Vse moje vtise po izredno razgibanem in aktivnem vikendu bi lahko strnila v naslov: Urjenje spretnosti komunikacije s sabo in drugimi. Vse delavnice so bile namreč vsebinsko usmerjene v prepoznavanje sebe, svojih fizičnih in duhovnih moči, podiranje ovir v sebi in nenazadnje v komunikacijo v izredno heterogeni skupini večinoma popolnih neznancev. Moja fiziološka starost 63 let ni bila popolnoma nobena ovira, da ne bi mogla sodelovati na vseh delavnicah.
Domov sem se vrnila z občutkom, da sem duševno in duhovno mlajša za 15 let. Živim življenje, ki mi omogoča postopno zorenje, in ne staranja z vsemi telesnimi in psihičnimi bolezenskimi zapleti.
Po treh dneh urejanja vtisov doma bom poskušala opisati, kaj me je prijetno presenetilo, kaj sem sprejela novega in ob kateri aktivnosti mi je uspelo premostiti nekatere ovire, ki sem si jih zgradila zaradi zahtev življenjskega in delovnega okolja:
- Preizkus, ali resnično znam sprejeti dan z vsemi nepričakovanimi spremembami in jih ne razvrščati v prijetne in manj prijetne, temveč kot proces, ki se odvija sedaj in tukaj, mi je s pomočjo g. Dušana Osojnika, ko sem spremenjen urnik vadbe Zen meditacije in uravnoteženja telesa in duha sprejela brez vsakršnega odpora ali potrebe po dodatnih vprašanjih, zakaj tako, pokazal, da je ta moja življenjska filozofija prava in koristna in je že del mene, in ne nekaj, kar okolica pričakuje od mene. Izžareval je tako močno pozitivno energijo, da sem mu lahko le hvaležna, da je bil pripravljen mimo programa z nami svoja znanja in veščine deliti še v dveh dodatnih terminih. Tehnika zen meditacije mi je bila doslej manj znana, s praktičnega vidika povsem neznana, zato sem nad njeno enostavno uporabo ter učinki na umiritev mojih misli zelo presenečena.
- Vaditeljica obrazne – Face force yoge, ga. Sandra Laznik, me je že s svojo zunanjostjo prepričala, kakšno moč ima iskren in smejoč obraz. Žarela je kot sonček in tudi gibi njenega telesa, besedno izražanje in melodija njenega glasu so me kar začarali. Njen smeh je bil bolj nalezljiv kot gripa in njena igrivost je vabila, da sem se brez razmišljanja »pačila« in sledila njenim navodilom. Iskren in spontan nasmeh, mehak glas in umirjen govor ter očesni kontakt so prispevali k osebni umiritvi in boljši komunikaciji z nami.
- V Plesu brez forme, najbolj fizično intenzivni delavnici, ki jo je vodila ga. Kristina Pojbič, sem spoznala, koliko neizkoriščene energije in telesne moči je bilo zadržano v mojem telesu. Standardi okolja so kljub moji močni volji, da se ne pustim omejevati brez pravega vzroka, naredili svoje. Že po prvih gibih mi je v sebi uspelo prebuditi spečega otroka, ki je živahen, svoboden a kljub temu nikogar drugega ne omejuje. Na koncu plesa sem bila prijetno utrujena, čutila sem nekatere mišice, na katere sicer sploh ne pomislim več, toda po nekaj vdihih in izdihih ter večerni kopeli z gongom je utrujenost povsem izginila. Ostal je samo prijeten občutek globoke prebujenosti in razgibanosti.
- S pomočjo predstavljene tehnike Masaže refleksnih točk oz. diagnostike s pomočjo otipavanja podplatov s prsti, ki jo je praktično izvedel g. Lojze Škrjanc, sem spoznala še eno od neagresivnih diagnostičnih in v nadaljevanju terapevtskih metod. Ta vedenja oz. informacije so zame in mojo družino zelo pomembne, saj se zavedam odgovornosti za ohranitev zdravja in vem, kje lahko poiščem pomoč v primeru sprememb pri zdravju oz. v osebnem počutju. Čeprav sem bila polovico delovne dobe zaposlena v zdravstvu, se njihovih bolj ali manj agresivnih diagnostičnih in terapevtskih metod izogibam. Enako tudi moji ožji člani družine.
- V vseh prej opisanih delavnicah smo bili usmerjeni vase, v svoje duhovne in čustvene procese in občutke. Predavanje g. Tadeja Praprotnika Komunikacija je bilo zato na prvi pogled kot vsiljena, povsem drugačna vsebina. Prvič smo sedeli. To je pomembno dejstvo, zaradi katerega bi po mojem bilo v prihodnje umno razmisliti o novi obliki dela (igranje vlog, delo v trojkah …).Njegova naloga je bila za tako energijsko razgibano in starostno ter po izkušnjah heterogeno skupino zelo nehvaležna. Na nekaterih teoretičnih postavkah nam je na konkretnih primerih želel predstaviti razvoj dogodkov med dvema osebama, ki ne sprejemata le z besedami izrečeno vsebino. Mislim, da mu je uspelo povedati, da je komunikacija kot proces med ljudmi eden od pomembnih elementov ustvarjanja ali zapletanja odnosov, posebno še, če sta to dve čustveno vezani osebi. V skupini je zavrelo, kot bi s slamico dregnil v osir. Vsak je želel na podlagi svojih predhodnih, najpogosteje neprijetnih izkušenj opisati, kaj mu pomeni komunikacija, česa se da ali ne naučiti, katerih verbalnih ali neverbalnih veščin komunikacije ni mogoče osvojiti in ne nazadnje, med nami so bili zagovorniki direktno izraženih misli in tisti, ki smo poudarjali pomen izbire kraja, časa in vsebine, ki jo v komunikacijskem procesu želimo razrešiti. Zunanji opazovalec bi lahko dobil vtis, da se je zbrala skupina hiperaktivnih oseb, ki želijo prevzeti vlogo oddajnika, in nikakor ne sprejemnika. G. Praprotnik je razmeroma dobro obvladal to miselno vznemirjeno, pa tudi otroško razigrano skupino. Smo se pa poenotili na točki, da v komunikaciji ni mogoče dati absolutno veljavnih navodil oz. standardov ter da ne moremo na ukaz izklopiti osebnih čustev in občutkov. Jaz sem trdno prepričana zagovornica prakse, da se spretnosti pozitivne komunikacije lahko naučimo, vendar se je učimo skozi celotno življenje, v različnih okoljih, in verjamem v postopen razvoj – določena teoretična vedenja + moralno etični kodeks + intuicija oz. občutljiva čutila in občutki glede vsebine in udeležencev v komunikacijskem procesu = osebna modrost, vrh osebne zrelosti. Za neverbalno komunikacijo smo sicer uporabljali drug izraz, a je pomembno le, da je bilo poudarjeno, kako pomemben je njen pozitiven ali negativen učinek. Osebno verjamem, da moraš najprej vzpostaviti pozitivno komunikacijo s sabo, pristopati k ljudem brez predsodkov, se v družbenem ali delovnem okolju nasloniti tudi na vedenja družbene ali poslovne komunikacije in se močno poglobiti in pripraviti za komunikacijo z osebami, na katere smo čustveno močneje vezani (partner, otrok, starši, sorodniki). Tokrat so zelo močno vključena čustva vseh udeležencev, različno intenzivni občutki in spretnosti komunikacije. Misli hitijo pretirano hitro ali pretirano počasi, jeziček prehiteva misli, se zapleta ali ohromi, zato je povedano včasih za govorca kristalno čisto, za poslušalca pa nerazumljeno.
Izbira Park Hotela v Bohinju je bila odlična. Čeprav smo večino časa preživeli v prostorih hotela, sem se počutila zelo prijetno. Zato hvala celotnemu kolektivu hotela in vsakemu posebej.
Organizatorjem in izvajalcem Sensa vikenda, hvala. K cilju 'želim zoreti in se ne starati' sem dodala še usmeritev, ki jo je s svojimi besedami izrekel g. Osojnik, jaz pa sem jo oblikovala v 'želim živeti, in ne počasi umirati, še ko so vsi moji telesni organi anatomsko in funkcionalno živi.
Bila sem zeloooooo zaposlena, torej sem ………………..!! Pozdrav vsem, in če ne prej, nasvidenje naslednje leto! Vida Purnat
Fotografije: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj