Trenutno smo v obdobju, ki so mu naši predniki rekli volčje noči. Trajajo od 24. decembra do 6. januarja. To je čas, ko so naši predniki verovali v skrivnostna bitja, ki so prihajala iz pradavnine in v mrzlih zimskih nočeh hodile preko vasi, gozdov in gora.
V času okoli zimskega solsticija, se na zemljo po starem verovanju vračajo duhovi prednikov
V tem času se je človek bojeval s temo in mrazom ter častil življenje, svoje prednike in opravljal obrede za zaščito pred zli silami in bitji, ki v teh večerih in nočeh hodijo naokrog.
Konec sončnega cikla (zimski solsticij) je predstavljal skrivnostno obdobje duhov. Sonce do zimskega solsticija izgublja svojo moč in si jo v preobratu ponovno začne krepiti. Demonske sile pa so po verovanju naših davnih prednikov bile prav v tistih dneh najmočnejše. Najbolj mistično je bilo v času, ko je sonce najnižje, med božičem in svetimi tremi kralji, ki jih imenujemo tudi »volčje noči«. Po pradavnem verovanju, so se ohranile sledi vere o duhovih narave in vračanju rajnikov, ki v teh nočeh prihajajo v sprevodih obiskati svoje družine. (Ovsec 1992: 50).
Stara verovanja
Ljudje so v tem času kurili kresove, kar naj bi pomagalo Svarogu, bogu sonca, da zopet postane močan in premaga temo. Pomembna tradicija, ki jo je prevzelo tudi krščanstvo, je kurjenje panja ali čoka v ognjišču. Z njim so ravnali kot z živim bitjem, nikakor pa se ni smelo zgoditi, da bi ugasnil. Množica isker, ki je nastala ob gorenju čoka, je napovedovala letino.
Če si je dekle v božični ali novoletni noči umilo obraz z vodo, ji je to prineslo večno lepoto in mladosten obraz, lahko pa tudi ženina.
Pomembne so bile tudi zimzelene rastline (smrečje, bela omela, bršljan, mah, bor, lovor itd.). Posebno mesto na Slovenskem je imel brin, ki v tem času daje varno zavetje pred zlimi duhovi. V ta namen so z njim kadili po hišah in gospodarskih poslopjih, vejice pa so obešali na vsa vrata.
Vejica brina na vratih hleva zlim silam povzroči precej preglavic. Ko zli duh pride do vejice in začne šteti iglice, se pri preštevanju vedno znova zmoti. Tako mine noč in z jutrom mora oditi.
Zanimiva je tudi zgodba s hrastovo vejico – suhi listi le s težka odpadejo in trmasto kljubujejo zimi, kar naj bi hudiča tako razjezilo, da je skušal liste spraskati z vejice, zato so hrastovi listi postali krpaste oblike.
Pri rastlinah je simbolno vlogo odigralo tudi božično žito, ki slavi življenje in daje upanje, da bo zima kmalu odšla. Pogosta so bila tudi čarna dejanja povezana z rastlinami, t.i. bela magija, s katero so ljudje skušali pričarati zdravje družini in živini, blagostanje in srečo.
Vir: Praznično leto Slovencev (Niko Kuret)
Obhodi Miklavža so se v decembrskem času ohranili v številnih slovenskih krajih. Številni drugi prazniki pa so že pozabljeni. Obhodniki so prišli tudi na sv. Barbaro, sv. Lucijo, na tepežni dan in sv. Tri Kralje. Obredni obhodi so imeli v preteklosti pomembno vlogo, k hiši so prinašali blagoslov, zdravje, srečo ljudem in živalim. Imeli so dober namen.
Divja jaga, Pehtra baba in Bedanec...
V mitih in pravljicah se je ohranil spomin na prastaro verovanje v demone in duhove. Ponekod je še ohranjen spomin na bitja, kot so Mora, Bedanec, Divja jaga, Pehtra baba, Volčji pastir, Škopnjak in Šent.
Divjo jago so ljudje opisovali kot prikazen divjih bitij, običajno podobnih volkovom ali psom, ki drvijo in hrumijo pod nebom v času “dvanajsterih noči” oz. osem dni pred novim letom in osem dni po njem. Takrat imajo demoni oblast, ljudje se jim morejo zahvaliti za dobrote, ki jih podarja narava. (Etnološki leksikon 2011: 90-91)
Po Koroškem je v volčjih nočeh Ponočni mož gonil svoj divji lov. Pehtra baba, ki so ji rekli tudi Pehta, je zapustila svoje bivališče v gorski duplini in strašila po Gorenjski, Koroški in po Kranjskem. V gorskih votlinah je kuhala babje pšeno, ki ga je z močnim vetrom metala ljudem v obraz. Na Pohorju je tedaj gospodaril Šent, ki je odpeljal tiste ljudi, ki si jih je izbral in jih spremenil v volkove.
Divja jaga je bila bolj prisotna na Gorenjskem in na Koroškem. Divje jage sicer nihče ni videl, a mnogi so jo slišali. Kadar se je bližala, je bilo slišati hrup, lajanje psov, mijavkanje mačk in človeške glasove. Tisti, ki je slišal divjo jago, je moral hitro stopiti s poti in poiskati kak s križem zaznamovan štor. Če takega štora ni bilo v bližini, je moral leči na tla z obrazom proti zemlji in mirovati.
Prazniki imajo torej stare korenine, saj gre za temačen čas, ko si človek lahko vzame tudi več časa za hvaležnost za vse tisto, kar mu narava podari skozi celo leto.
Vir: potovke.wordpress.com in potovanja.over.net
- Preberite si še: Pozabljeni slovenski obredi ob ZIMSKEM SOLSTICIJU