Vse je v redu tako, kot je. In vse je v redu, kar je bilo do sedaj.

Kar si sam sebi zameril, si odmeri. Odpuščanje pride samo iz tvojega srca, da dopuščaš sebi biti to, kar si. Tudi takrat, ko sam sebi nisi všeč. 

Vse je v redu tako, kot je. In vse je v redu, kar je bilo do sedaj. (foto: profimedia) profimedia
24. 5. 2022

Biti človek je vrlina

Nekje vmes si se izgubil. Izgubil si svojo rdečo nit. In zdaj zgubljaš svojo življenjsko energijo, ki teče iz tvojih celic. Ta svet, tako razčlovečen, da te sestavi na prafaktorje. Z namenom, da te sestavi v to, kar že si. Od nekdaj. Kar si že bil. Tu je življenje, tu je moč, človek samo spomniti se moraš spet tega. 

Tvoje celice še vedno čutijo to, kar že si, tvoj celični spomin obsega več kot tvoj um, ki se plemeniti v tem svetu. Vse te žene, da se postaviš spet na noge in si to, kar si. V vsem svojem sijaju in blišču. Več kot si v fizični obliki. Več kakor misliš, da si. Vse je mogoče, vse je tako zelo dosegljivo. Ne zapiraj se v zlato kletko, ki ti ne koristi... pa saj to si do sedaj že okusil in vidiš, da ni rešitev. Le ta te izčrpava in ti jemlje energijo.

Tu si zato, da se ponovno sestaviš v vsem svojem bistvu. Lahko prideš do tega. Ne obupaj. Vedno je pot. Tudi takrat, ko misliš, da je ni. Življenje je sonce. Sonce si ti. Svetiš. 

Ne išči se tam, kjer si se izgubil. Išči se tam, kjer že vedno si. In samo obstoji in obstajaj. Spomni se zopet, da je to življenje darilo. Tebi in vsem svetu. 

In vem, težko je, ko ne veš kako in kaj, ko se najdeš v brezizhodnem položaju. Ko te obletavajo skrbi, ko nad teboj visijo problemi, ko ne vidiš več luči. Ampak tu si vedno ti. In lahko si pomagaš. Prvi korak k spremembi vedno leži v tebi, v tvoji iskreni odločitvi, da kreneš po drugi poti. Po poti svoje duše. Pa kaj, če ne veš kako. Pa kaj, če ti um nagaja in te vleče v že znano pot, ki je pot trpljenja in izčrpavanja... Um ti lahko pomaga, vendar mu ne pusti, da je tvoj gospodar. Ni potrebno, da ga preslišiš, ni potrebno, da ga utišaš. Samo pusti mu, da je. In pusti sebi, da samo si. Si dovolj dober tak, kot si. Čeprav dvomiš v sebe, si strog do sebe in nisi za svoja merila nikoli dovolj dober. Ne zameri svojemu umu, želi te samo zavarovati. Nič slabega ti ne želi. Vendar je na tebi, da to dovoliš, sprejmeš in si odpustiš. In odjadraš v življenje na krilih duše. 

Um kriči, kako naj gre naprej, kako naj si zaupa, kako, če ne ve kako? Um je narejen tako, da mora vedeti. To je njegova vrednota. Duša tega ne potrebuje. Pluje čez življenje na krilih zaupanja in vere v življenje. 

Dragi človek, odpusti si. Resnično si odpusti. In dovoli si biti ti. Resnično ti. Vse je v redu tako, kot je. In vse je v redu, kar je bilo do sedaj. In tudi, kar še bo. Ne kaznuj se za svoje napake. Delaš najbolje, kar lahko. Zadihaj s polnimi pljuči in sprejmi svoje občutke. Sprejmi tudi svoje senčne strani, kajti tudi te delajo to, kar si. Kar si sam sebi zameril, si odmeri. Odpuščanje pride samo iz tvojega srca, da dopuščaš sebi biti to, kar si. Tudi takrat, ko sam sebi nisi všeč. 

Človeška izkušnja dualnosti te plemeniti kot energijsko bitje, ki izkuša življenje v taki obliki. Vprašaj se, kakšen človek želiš biti. Kaj so resnično tvoje najbolj pristne vrednote, ki ti vlivajo življenje. 

In verjemi, da tak človek že si. 

Preveč enostavno? 

Bralka Sense

in Razrešite se matrice, v kateri živimo