Vse, kar ni obstalo – ni bila ljubezen

Pisala bom o ljubezni, ker je edina, ki je bila zmeraj ob meni. Pisala bom o tej nevidni svetlobi, ki nas obdaja kot mehki, topel plašč.

Vse, kar ni obstalo – ni bila ljubezen (foto: pexels) pexels
31. 7. 2020

Vsak, ki izkusi življenje, z vso lepoto in bolečino, na koncu pove, da je ljubezen edina pomembna stvar, ki obstaja na Zemlji.

Ne glede na to, kje si, kaj si in kakšen si – če ljubiš, si ljubljen in si izkusil – ljubezen – si opravil svoje pravo poslanstvo na tem planetu.

Govorila bom o ljubezni, ker je to edino, kar ostane, ko nam ne ostane nič več. In življenje ti bo, mi bo, ti je, mi je, podarilo že toliko čudežnega in lepega, da ne gre prešteti na prste treh rok.

In življenje ti bo dalo tudi tisto, kar ni tako lepo. Tisto, kar lahko presneto boli in ti razžira dušo. In spoznal/a boš, kako boli, če izgubiš svojega ljubljenega, ko se ljubezen te vrste prekine. In to ni konec. To ne sme biti konec. Ljubezen nima konca.

Nisem si zaslužila vseh bolečin, a vem, da si zaslužim vso ljubezen. In resnica je namreč ta, da nisem edina. Vsekakor nisem edina. Vsi smo že hodili strtega srca po svetu. Včasih se tudi smejali, ko nam ni bilo. Včasih ob večerih prejokali, kar je bilo treba prejokati. Včasih tako zelo sami. Tako zelo osamljeni.

Ljubezen je nekaj, kar ne mine. Ljubezen je tisto, kar ostane v zraku, tudi, če si že davno pred tem zapustil prostor. In dokler razumemo, da se ljubezen pojavlja v večih oblikah, smo lahko presrečni. In to je razlog za slavje.

In ko ljubimo, se celimo. Vse tisto, kar so nam iztrgali, odtrgali, lahko pride nazaj. Lahko se zacelimo, kajti vse, kar ni obstalo – ni bila ljubezen. Vsaj ne tiste prave vrste.

Samo mi lahko pozdravimo sebe, kajti če tega ne storimo, ne bomo nikoli zaživeli svojih pravih potencialov. Tega si ne želimo, kaj ne? Kako prazno bi bilo življenje brez iskric v našem delu. Kako žalostno bi bilo, da se naše življenje konča, ko nas nekdo zapusti. Ali ko moramo oditi. Ko vemo, da ne spadamo, a se kot v nekem limbu gibamo sem in tja, brez prave smeri. In nato nekega dne – tisti nevidni, topel plašč – objame naše telo, objame dušo in prevzame srce. In naenkrat vemo. Vemo, da ljubimo neskončno in mogočno. Toda tokrat ne osebe. Tokrat ne nekoga, ki nas ni slišal in videl.

Tokrat globoko in zares in z vso strastjo ljubimo sebe. Ljubezen je tako lepa stvar. Prelepa, da je ne bi doživeli tudi v drugačni obliki. Ljubezen do sebe je včasih postavljena na stranski tir. Ali je sploh ni. In samo na nas je, da se znova vzljubimo. Včasih so pač potrebne žrtve. Včasih smo žrtev mi sami.

A pomembno je, da vemo, da je ljubezen nekaj, kar nam pripada. Kakor zrak, ki ga dihamo.

Ne želim si slišati, da je ljubezen nekaj, kar ne doleti vsakega. Da je ljubezen nekaj težkega in garanja vrednega. Da je ljubezen stvar za privilegirane. Da ljubezen ni zame. Ali zate.

Ljubezen je vse tisto, kar ostane, ko nam ne ostane nič več.

Če to ni razlog za slavje...

Nina Kirbiš

Poglejte si še: Do vrha in potem še naprej

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri