Zgodba od treh čebelicah, ki so skoraj utonile.
Moj oče vzgaja čebele. Danes sem šla k njemu domov in pokazal mi je ves med, ki ga je dobil iz panja. Snel je pokrov vedra polnega medu, na vrhu medu pa so se borile tri male čebelice. Bile so prekrite z lepljivim medom in utonile. Vprašala sem ga, če jim lahko pomagamo, pa je rekel, da ni pomoči, ker zagotovo ne bodo preživele. Tiste male čebelice so bile zanj ena izmed rednih žrtev zbiranja medu.
Ponovno sem ga vprašala, če jih lahko vsaj hitro spravimo ven in ubijemo, saj me je vendar prav on naučil, da skrajšam mučenje živali (ali žuželkam), če ni drugega izhoda. Končno je obupal in iz vedra vzel tri čebele. Dal jih je v prazno posodico in prepustil njihovi usodi.
Oče me je poklical malo kasneje, da mi pokaže, kaj se dogaja. Čebele so pričele nevarno letati naokoli posodice. Tri male čebelice so bile obdane z vsemi svojimi sestrami (vse čebele so namreč samice) in so čistile lepljiv med iz skoraj mrtvih čebel. Kmalu zatem smo se vrnili in v plastičnem zabojniku je ostala samo še ena čebela. Še vedno so jo čistile.
Ko je bil čas za odhod, smo še zadnjič preverili in vse tri čebele so bile dovolj očiščene, da so lahko odletele, skleda pa je ostala prazna.
Te tri male čebelice so preživele, ker so bile obkrožene z družino in prijatelji, ki niso obupali nad njimi. Imele so družino in prijatelje, ki niso sprejeli, da bi utonile in so se odločili, da jim pomagajo.
Čebele so vedno tam druga za drugo.
Vsi bi se lahko kaj naučili od teh čebel.
Avtor besedila ni znan
- Preberite si še: Hopi Indijanci napovedujejo veliko spremembo na Zemlji
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
