Naravo imamo Slovenci v krvi: vsem je jasno, da stik z njo pomirja in bogati. Večtisočletne prakse pa kažejo, da narava nudi še veliko več: presežne odgovore na žgoča življenjska vprašanja. Če le znamo vprašati in prisluhniti.
To je še posebej dragoceno v času koronavirusa, ko svet, kakršnega smo poznali, pada s tečajev. Prihodnost ne bo več taka, kot smo si jo še nedavno predstavljali. Vprašanj je toliko, da jih naš um ne zmore zaobjeti, kaj šele predelati. Pozoren sprehod v naravi je en od praks, ki nam lahko pomaga v prav takih zagatah: ko se znajdemo v življenjskih križiščih, in ne vemo, kako naprej.
Moja zgodba: ko sem desetletje nazaj doživela osebni šok, sem se podala v gozd, kjer sem jokala, besnela, obupovala… Predvsem pa se spraševala, kaj mi življenje s to osebno krizo želi sporočiti.
Kar naenkrat pa začnem med hojo zaznavati subtilna, intrigantna in navdihujoča sporočila; tako rekoč odgovore na moja vprašanja. Na trenutke se je zdelo, da prihajajo od znotraj; na trenutka pa da od zunaj. Kaj za vraga se dogaja, sem se začela spraševati. Se mi začenja mešati? Bom končala na psihiatriji? Ena življenjska kriza, meni se pa že sistem sesuva?!
Najbolj čudno pa je bilo to, da so bila sporočila nadvse smiselna in uporabna. To me je precej pretreslo, in postavilo pred nova vprašanja. Kaj pa, če je izza tančice vsakdanje realnosti nekaj več – in sem to zmožna slišati šele takrat, ko osamljena v divjini odvržem vse maske?
Še več: Kaj pa če lahko grem zavestno v naravo po odgovore, kadar jih res rabim?
Seveda nisem prva, ki je kdaj koli pomislila na kaj takega. Že od nekdaj ljudje zahajajo v naravo, da bolje zaslišijo svojo pravo naravo.
Vrgla sem se v raziskovanje, se učila pri najboljših, in skozi leta oblikovala prakso čarnih sprehodov (angleško največkrat poimenovanih medicine walks). Sčasoma sem jih vodila tudi za druge. Na kratke pohodne ekspedicije sem povabila celo udeležence kompleksnih strateških dialogov – zato, da bi pomembne odločitve sprejemali iz večje osrediščenosti in modrosti; tudi v zelo tradicionalnih okoljih (podjetja, skupnosti, mreže). Deluje!
Za ustvarjalen izplen pa je, kot ponavadi, potrebna minimalna struktura:
1. Izostritev namere
Namera ključna. Je kot povabilo nečemu večjemu od nas, da nam priskoči na pomoč.
Kakšen odgovor želite prejeti?
• Konkretno vprašanje (Kaj moram razumeti v zvezi z izzivom xxx, da se bom modro odločila? Kaj naj naredim glede xxxx? Ali naj kupim to hišo? …)
• Širše poizvedovanje (Kaj je moja vloga in naloga v tej fazi življenja? Kaj nam bo pomagalo, da se kot skupnost / družba premaknemo proti želeni prihodnosti? Kdo so moje pleme? …)
• Odprto raziskovanje (Kaj želi narava povedati meni/nam? Katero vprašanje naj vodi moje življenje? Kaj želi biti uzrto?)
2. Prestop praga: poglobljeni dialog
Razširjeno zaznavanje: V običajnem življenjskem tempu registriramo le majhen del vseh dražljajev, ki nas obkrožajo. V tem trenutku ste npr. osredotočeni na branje teh besed; medtem pa je okoli vas nešteto signalov, ki ne pridejo skozi vaš filter zavestne zaznave. Reduciranje dražljajev na obvladljivo količino prihrani energijo za procesiranje informacij ter omogoča hitrejše odločanje: nadvse koristen mehanizem, ki nas v dražljajski divjini ohranja prisebne.
Pa vendarle je sporočil okoli nas veliko več. Če smo jim le pripravljeni prisluhniti.
Preden prestopimo prag, zavestno razširimo polje zaznavanja: odpremo se za subtilna sporočila znotraj in zunaj: telesna občutenja, nenadna spoznanja, valove intuicije. Za zvoke, podobe, simbole. Za asociacije, ki jih katalizirajo drevesa, kamenje, oblaki, vetrovi, ptice, črvi, miši, jeleni ...
Moja praksa je ta, da se s svojim umom enostavno pogovorim. Zahvalim se mu, da tako skrbno bdi nad odločitvami, ki jih sicer v življenju sprejemam. Da pa je zdaj povabljen, da se umakne ob stran – kot otrok, ki ga držim za roko, ko hodim. Ob koncu sprehoda pa bo spet prevzel svojo pomembno vlogo.
Prestop praga: prehod iz vsakdanje realnosti v posvečeno poslušanje mora biti jasno obeležen. To lahko storite tako, da zavestno stopite npr. preko veje ali kamna na tleh; greste skozi portal dreves; ali naredite svojo lastno gesto, s katero zaznamujete prehod (zavrtite se okoli osi, zapojete, naredite poklon …). Ob prehodu praga se povežite s svojo namero.
Ob zaključku sprehoda znova prestopite prag z isto simbolično kretnjo.
Poglobljeni dialog: Takoj ko prestopite prag, pričnite pretanjeno poslušati. Sledite občutkom v telesu: kam vas peljejo? Naj vas vodi intuicija, ne racio. Predvsem pa: upočasnite korak in delovanje nasploh. Manj je več. Res ne gre za to, da naberete kilometre – pač pa da se uglasite z okolico in postopno zaznavate vedno več.
Morda vašo pozornost pritegne drevesni štor. Ustavite se in poslušajte. Kaj zaznavate in spoznavate? Ste presenečeni, koliko življenja je v resnici na domnevno ostanku drevesa: mah, žuželke, komaj vidne rastlinice...? Vam dogajanje na štoru morda govori o obilju, preživetveni moči, neskončnih ciklih življenja in smrti... ? Kako štor zrcali nek vidik vaše življenjske situacije?
Na kaj vas spominja oblika kamna, na katerem se ustavi pogled (ali noga)? Kako vaše telo doživlja sonce, ki se je prikradlo izza oblakov? Kaj vam šepečejo zvoki gozda? Dovolite si biti v iskrenem dialogu s svetom okoli vas.
Če imate občutek, da vam je narava podarila idejo ali izkušnjo, ji lahko kaj podate v zameno: besedo zahvale, pesem; odnesete smet iz gozda.
Osnovna logistika
Za čas poglobljenega dialoga z naravo – od praga do praga – že tisočletja veljajo tri povabila, ki prispevajo k polni prisotnosti in pretanjenemu poslušanju:
(1) Na sprehod greste v ednini – brez človeške družbe.
(2) Ne jejte; voda je v primeru daljših sprehodov dobrodošla.
(3) Ne uporabljajte zavetij, ki jih je zgradil človek (hiš, koč, šotorov, skednjev…); tudi če se vreme sfiži.
Sprehod lahko traja od 30 minut do celega dne. Za začetek si je priporočljivo vzeti vsaj dve uri; kasneje pa lahko eksperimentirate z daljšimi oziroma krajšimi opcijami.
Idealno okolje je narava, v kateri je človek pustil čim manj sledov. Kljub temu pa je čarni sprehod mogoč tudi v mestnem parku ali kar v domači soseski. Ključni za preboj so namera, obeležitev praga in integracija.
3) Integracija
Ko je vaša hoja končana (in ste vdrugo prestopili prag), poiščite načine, kako manifestirati in integrirati uvide za evolucijo v vašem življenju. Morda boste za začetek ključne etape na prehojeni poti zapisali v dnevnik; jih podelili z zaupnim prijateljem; posneli na telefon; ustvarili risbo ali skulpturo.
V vsakem primeru pa zgodbo o poti predstavite kot mit (ali kot sanje), ki zrcali vidike vašega življenja. Tudi najmanjši delčki imajo lahko velik pomen. Ni namreč naključje, da se vam je telo ustavilo pri ravno tistem kuščarju, listu, kamnu ali cvetlici. Vsak, prav vsak od njih je lahko prinašalec sporočila. Marsikaj postane jasno šele tedaj, ko se iz delčkov poti rodi zgodba. Ko zlagoma uzrete celoto. Drznite si najti nepričakovane povezave in večplastna sporočila.
Včasih je odgovor na vaše vprašanje oziroma namero jasen že po petih minutah hoje. Včasih traja dneve in tedne, da prepoznate sporočila. Včasih se vaše izvorno vprašanje spremeni v novo, večje prevpraševanje. Pustite se presenetiti, in prejemati.
Kako to, da kaj takega deluje?
Svet okoli nas je poln pomenov, ki čakajo, da jih odkrijemo. Karkoli se dogodi od zunaj, na nek način zrcali naše lastno notranje iskanje. Tudi če se ga morda ne zavedamo. Ko začnemo namerno gojiti globlji dialog z vsem, kar nas obkroža – zlasti s pojavi v naravi, se odpremo za simbole in podobe, ki nam lahko dajejo namige za navigranje naših življenj. Sčasoma se naša zaznava toliko razpne, da prepoznavamo čarna sporočila tudi pri vsakdanjih opravkih; sredi gužve in daleč od divjine. Življenje postane nenadoma živo in spregovorljivo.
Ali kot pravi Robert Ross:
"Dajmo končno jemati sanje bolj dobesedno, budno življenje pa bolj simbolično."
Marjeta Novak
- Poglejte si še: Ko ne veste, kaj storiti v življenju, pojdite v naravo
