Vsaka kultura preteklosti je imela zanjo svoje ime, staroverci v Posočju so ji rekli Nikrmana - ustvarjalna Prasila, ki ureja vse, kar je.
Vsi iščemo resnico, iščemo sebe in povezavo s prvobitno silo vesolja, ki nas je ustvarila, iščemo pot nazaj domov ali pot do razsvetljenja. Nekateri se zatekajo v daljne dežele, da bi našli, kar iščejo. A naši predniki niso potrebovali iti daleč, niso iskali gurujev v tujih deželah ali na "hitrih tečajih razsvetljenja". Svoje "guruje" so našli tam, kjer so bili - v naravi. V kamnu, v drevesu, reki ali ptici... Ko se človek sprehaja po Sloveniji in občuduje naravne lepote, ki jih tu ne manjka, se vpraša: "Le kako so tukaj živeli naši davni slovenski ali slovanski predniki, so morda poznali misterije življenja bolje kot mi danes? So znali prisluhniti žuborenju reke, so opazili kamen na poti in ptico na nebu? So se morda znali celo povezati in komunicirati z njimi? Ali danes še znamo videti ustvarjalno silo življenja v vsem, kar je, ali le slepo hitimo skozi kaotični vsakdan in dokončno izgubljamo povezavo z naravo in izvorom?"
Naša avtohtona vera ali vera naših prednikov, stara vera, če hočete, je bila daljnega leta 1331, v času križarskega pohoda še vedno zelo živa. Bila je živa dokler je katoliška cerkev ni dokončno pregnala in skoraj povsem zatrla. A nezavedno še vedno živi v nas...
Med bogovi, ki so jih poslednji staroverci še v dvajsetem stoletju častili, je bila tudi Nikrmana - »Prasila, ki ureja vse na Zemlji«. Predstavljali so si jo različno, nekateri so jo videli v živalih, drugi v ljudeh, predvsem pa v naravi oz. v celoviti vsepovezanosti.
Za staroverce je bila narava živo bitje in pa tudi svetišče. Niso potrebovali graditi bleščečih zgradb, kakor so to počele nekatere religije. Drevo in studenec sta imela za njih izjemen pomen, saj sta predstavljala središčno os sveta, ki povezuje vse tri svetove: kozmično, duhovno in zemeljsko (kar so imenovali tročan). Tudi kamni so imeli izreden pomen. So tudi v njih videli prevodnike življenjske energije ali Nikrmane?
Pripovedi pravijo, da je Nikrmana postavila tudi kamne matjarje, to so veliki kamni, ki jih najdemo ogromno predvsem v Posočju. Skozi luknje v matjarju je eden poslednjih starovercev iz Srednjega Lokovca, ki je zgodbo zaupal Pavlu Medveščku, gledal sonce, luno in zvezde ter ob tem čutil, kako vanj prodira Nikrmana, ta nevidna pramoč. Po malem mu je prevzela telo, da je postalo pomirjeno in blaženo, brez teže. Nikrmano so častili staroverci kot najpomembnejšo silo, ki je nad vsemi drugimi, ona ureja vse, kar obstaja - tako na Zemlji kot v vesolju in tudi v onstranstvu. Njej so podrejeni vsi ostali bogovi, boginje in bitja narave, kot tudi mi, ljudje.
Pavel Medvešček v svoji knjigi Iz nevidne strani neba v pogovorih z zadnjimi še živečimi staroverci v Posočju sprašuje...
Ali so staroverci gradili kakršnakoli svetišča?
“Niso, ker jim to ni bilo potrebno. Za vsa naravna svetišča je že davno prej poskrbela Nikrmana. Pa tudi, če bi jih, ne bi nikomur služila. Saj je Nikrmana vedno le zgoraj. Tako bi v svetiščih bil le zrak, ki ne bi služil nikomur, morda le pajkom... To verovanje ni nikomur škodovalo, pa tudi razprtij in vojn ni povzročalo. Nad vsem tem pa je lebdela Nikrmana, ” mu je odgovoril Janez Strgar (rojen 1898).
Morda je čas, da začnemo zopet častiti ali pa vsaj malce bolj spoštovati tisto, kar je ustvarila Prasila ali Nikrmana...
Viri: staroverci.si, Pavel Medvešček, Iz nevidne strani neba
Ana Vehovar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
